Na kratko: Dacia Dokker 1.2 TCe 115 Stepway

V Dokker z dodatkom Stepway, kar pomeni, da ima nekoliko višje nasajeno karoserijo in torej tudi večjo razdajo od tal do dna avtomobila, zdaj vgrajujejo tudi prvi sodobnejši bencinski motor, ki ga je bila materinska znamka Renault pripravljena prepustiti Romunom. Ta bencinski štirivaljnik, ki je bil sploh prvi Renaultov motor z neposrednim vbrizgom in turbinskim polnjenjem, so prvič vgradili leta 2012 v Mégane, leto pozneje pa ga je dobil tudi Kangoo.

Že oznaka pove, da ima 115 'konj'. Veliko torej za skromno prostornino tega motorja. A takšni so pač sedanji trendi zmanjševanja vsega pri avtomobilih, tudi prostornine motorjev. Dokkerju ta motor pomaga do presenetljive poskočnosti in za Dacie še bolj presenet­ljivo – do odlične povprečne porabe goriva. Vendar pri tem tokrat ne mislimo le na uradno normno porabo, ki jo avtomobilske tovarne lahko z različnimi majhnimi triki precej znižajo, v realnosti pa je potem skoraj nihče ne more doseči, pa če se še tako trudi. Ta Dokker je od prvega prevoženega kilometra na preizkusu presenečal z odličnimi zmogljivostmi, od prvega polnjenja posode za gorivo pa z majhno žejo.

Tako potem tudi naš normni krog in izračun povprečja zgolj 6,9 litra povprečne porabe ni bil več presenetljiv. Kar velja tudi za celotno testno povprečje, ki je s 7,9 litra kar soliden rezultat. Morebiti se bo čez čas, ko bodo pri Renaultu dovolili še vgradnjo sistema start-stop, poraba še znižala. A prav motor in vtis, ki ga je s takšnim pogonom pustil Dokker Stepway, navaja k pregrešnim sklepom – ali je sploh treba kupiti Kangoo, če je tu Dokker. Zadnji namreč tudi sicer ponuja povsem sprejemljivo opremo (za ceno, ki jo plačamo), vtis materialov sicer ne dosega premijskih znamk, a razlika do nekaterih izdelkov, ki nosijo Renaultov romb, tudi ni tako velika, da bi se splačalo premišljevati o dražjem nakupu. Za Dokker Stepway še velja dodati, da je uporaben, prostoren, s povišanim dnom od vozne površine pa primeren tudi za manj utrjene ali bolj nagubane poti.

O njem smo v prejšnjih preizkusih pisali že o različnih dobrih straneh, ki jih je seveda ta v novi variaciji ohranil. Morebiti je sicer karoserija malce visoka za običajen avtomobil, s katerim prevažamo osebe (a so taki tudi tekmeci, nekateri vsaj enkrat dražji). Toda prepričajo na primer lahno se zapirajoča in odpirajoča drsna bočna vrata. Kako uporabna so krilna prtljažna vrata v gneči sodobnih mest, smo se lahko znova prepričali. Nekoliko manj prepričljiva je izvedba infozabavnega sistema. Za zelo skromno doplačilo ponujajo povezavo za prostoročno telefoniranje in tudi navigacijsko opremo. Ta je solidna, a ne ravno z najnovejšimi kartografskimi posodobitvami, telefoniranje pa za tiste na drugi strani povezave tudi ni preveč prepričljivo.

Vendar si takšne slabosti še vedno privoščijo tudi pri precej uglednejših hišah, kot je Dacia, navsezadnje pa to tudi ne spada med varnostno ali uživaško najpomembnejše avtomobilske lastnosti. Dokker dokazuje, da je mogoče dobiti veliko prostora in prepričljiv motor za solidno ceno, če se odpovemo uglednejšim znamkam. In vseeno lahko velja za dober nakup. Kaj ima z vsem tem Schweitzer? Pred sedanjim glavnim šefom Renaulta Ghosnom je bil prav on tisti, ki je zasnoval znamko Dacia. Imel je prav: za solidno ceno je mogoče dobiti veliko avtomobila. Ampak – kaj zdaj sploh še preostane Renaultu?

bese­di­lo: Tomaž Porekar