Nissan Note 1.6 16V Tekna

Kljub majhni širini se je na sprednjih sedežih našel prostor za ozka naslonjala za komolce (boljše kot nič), sedeži pa so dovolj veliki tudi za višjerasle. Za to ima zasluge visok strop, pod katerim sem lahko nosil kapo z velikim cofom (ne smejte se, v Golfu je ne morem), spodobno velik pa je tudi prtljažni prostor.

Ker je zadnja klop vzdolžno pomična (uporabno! ), se prostornina lahko spreminja od 280 do 437 litrov, ko pa tretjinsko deljivo klop zložimo in tako za sprednjima sedežema dobimo ravno dno, volumen naraste na 1.332 litrov.

Če verjamemo tovarniškim podatkom, saj pri Avto magazinu v prtljažnike za zdaj še ne zlivamo vode, pa tudi če jim ne – prtljažni prostor je že na pogled velik in uporaben. V dnu se skriva velik predal, katerega pokrov lahko odstranimo in ga uporabimo za poličko ali pa za pregrado te luknje in tako preprečimo, da bi se raztresla vsebina nakupovalnih vrečk.

Notranjost s kombinacijo tkanine, usnja in rdečih šivov na sedežih želi narediti vtis bolj luksuznega avtomobila, kot ta Nissan v resnici je, a le, dokler ne pogledamo natančneje: spoji so na več mestih nenatančno sešiti.

Tudi tesnilno peno med armaturno ploščo in vetrobranskim steklom bi lahko skrili, vzglavnike na sprednjih sedežih vpeli bolj čvrsto in poskrbeli, da bi se sprednji šipi odpirali enako hitro.

Leva je hitrejša – ne vem, ali ima to kak smisel. Natančnost končne izdelave bi lahko bila boljša, a večina (deklet) za volanom manjših 'kiksov' sploh ne bo opazila.

Pomembno je, da je armaturna plošča živahno razgibana, da ima dovolj odlagalnih mest ter da imajo otroci pred seboj dve mizici (pri različici Tekna), tri bralne lučke na stropu, sredinsko naslonjalo za roke in 12-voltno vtičnico. Pri sedežih sem pogrešal več ledvene opore in boljšo podporo zgornjega dela hrbtenice.

Avtomobil je opremljen s pametnim ­ključem, ki pa vrat ne odklepa in zaklepa povsem samodejno, ampak mora to storiti lastnik z dotikom enega od majhnih gumbkov na kljukah. Stvar navade, a ko enkrat osvojiš samodejno odklepanje (npr. pri Renaultih), je tole pritiskanje kar malo odveč.

Mamica lahko izbira med dvema bencinskima motorjema (1.4 in 1.6) in 1, 5-litrskim dCijem (s 86 ali 103 'konji'), in če bo imel pri odločitvi tudi očka kaj besede, bo izbran Note z motorjem, kot je bil testni.

Največjo moč in navor doseže pri višjih vrtljajih kot manjši 1, 4-litrski in, kajpada, kot dizel, a je zaradi zaloge moči možno speljati iz križišča v drugi prestavi, kadar šofer pozabi pretakniti v prvo, in pospeševati od 2.000 vrtljajev.

Ko se vam zahoče prehitevanja, bo treba priviti čez štiri tisočake, ko 'šestnajstventilar' pokaže zobe. Motorne zmogljivosti mini družinskega enoprostorca so res navdušujoče – vrhniški klanec bo naložen premagal brez težav z zakonsko določeno hitrostjo.

Na stopalko za plin se pri speljevanju odziva zelo odločno, pri mesti uporabi kar preveč. Moči je toliko, da šesta stopnja v menjalniku za več potovalnega udobja in manjšo porabo ne bi bila odveč, no, 4.000 vrtljajev pri 140 kilometrih na uro sicer ni preveč, poraba pa glede na zmogljivosti ni pretirana in se je na testu približala tovarniškim podatkom: gibala se je od 6, 9 do 7, 8 litra.

Menimo, da je ročni menjalnik v takem paketu boljša izbira, saj je predhodni model s samodejnim (zanj hočejo še 1.120 EUR doplačila) požrl več kot 10 litrov.

Ubogljivost menjalnika v hladnih jutrih rahlo peša (mimogrede, kazalca temperature motorja ni) in pod črto spada v solidno povprečje.

Paket Tekna Connect pomeni, da je na sredi armaturne plošče za dotik občutljiv zaslon z navigacijo in da se v predalu nad njim znajdejo priključki za USB in mp3-predvajalnik. Uporabno in na priročnem mestu.

Komande za upravljanje glasbe so na volanu in to, zanimivo, obrnjene ravno obratno, kot smo vajeni: s pritiskom na stikalo gor izberemo prejšnjo datoteko ali radijsko postajo, dol pa prestavimo naprej.

Lega na cesti je stabilna, nagibanja v ovinkih ni preveč, upravljanje volana pa je prav prijetno. Brez večjih pripomb!

Matevž Hribar, foto: Aleš Pavletič