Nissan Primera Wagon 2.2 dCi Accenta

Pravzaprav so imeli pri Nissanu dolgo eno samo težavo: manjkalo jim je dobrih, sodobnih dizelskih motorjev. A sodelovanje z Renaultom je rešilo tudi to. Tako je Primera dobila kar dva dizla, 1, 9- in 2, 2-litrskega.

Slednji je bil tudi pod motornim pokrovom testne Primere in priznati je treba, da bi tak motor, ki bi avtomobilu bolje ustrezal, le težko našli. 138 ’konjev’ na prvi pogled sicer ni pretresljiva številka (pa čeprav je to skoraj toliko, kot zmore najmočnejši bencinar v Primeri), primerjava navorov pa pove svoje.

2.0 16V zmore 192 njutonmetrov, pri dizlu pa je ta številka krepko višja - kar 314 Nm. Zato ni presenetljivo, da s tem motorjem Primera suvereno pospešuje tudi ob lenarjenju s sicer dobro izračunanim in zlahka ’tekočim’ šeststopenjskim menjalnikom in da si glede na tovarniške podatke zlahka prisluži naziv najhitrejše Primere.

In ob tem je motor dobro zvočno izoliran, uglajeno tekoč in predvsem varčen. Manj kot osem litrov na sto prevoženih kilometrov testnega povprečja za tono in pol težak avto ni pretirana številka, z lahko nogo na stopalki za plin pa je ta številka lahko tudi za dva litra nižja.

Tudi ostanek mehanike je na dovolj visokem nivoju, če od avtomobila ne zahtevate športnosti. V slednjem primeru je podvozje pač premehko in dovoljuje preveč nagibanja v ovinkih. Sicer pa tovrstnemu početju avto ni niti namenjen, zato ni čudno, da so sedeži bolj kot športnemu sedenju namenjeni udobju, volan ni najbolj natančen, pa tudi položaj za volanom bo bolj ustrezal tistim, ki tam radi počivajo, kot tistim, ki jim je predvsem do dirkaško pravilnega sedenja.

Če k temu dodamo še prostorninsko ugodne mere prtljažnika, bogato opremo (Accenta), zanimivo oblikovano armaturno ploščo, je jasno: Primera je namenjena tistim, ki bi radi korekten avto, a hkrati nekaj posebnega. Z 2, 2-litrskim dizlom v nosu je še toliko bolj uporabna.

Dušan Lukič

Foto Aleš Pavletič