Opel Astra Coupe 2.2 16V Bertone Edition

Če pomislimo, da pri Oplu že obstajata kupeja Tigra in Calibra, potem se imenu Ast(e)roid sploh ne bi čudil. Le končnica »-a« mu manjka. Toda šalo na stran. Astra Coupé, ki je kot zadnja iz družine Aster zagledala luči sveta, je hkrati tudi četrta oziroma peta karoserijska različica, če pri tem pomislimo na obe kombilimuzinski (tri- in petvratno).

Toda tako preprosto pa je v družino Aster vendarle ne moremo in ne smemo vključiti. Za njeno obliko so namreč poskrbeli v priznanem italijanskem oblikovalskem studiu Bertone in tudi izdelujejo jo v Italiji, ne pa v Nemčiji. Torej? ! Priznati sicer moramo, da oblikovno porekla ne skriva, saj so njene osnovne linije ostale dovolj prepoznavne, vendar pa je Bertone nanjo vendarle pritisnil potreben pečat.

Astra Coupé deluje predvsem nekoliko bolj kompaktno od svojih sester, čeprav kompaktnosti tudi slednjim ne primanjkuje, v pravi kupe pa jo prelevi predvsem povsem nanovo oblikovana streha skupaj s stranskimi vrati. Slednja nimajo okenskega okvirja, zato se stekli v bočnih vratih kot pri nekaterih drugih kupejih, še preden odprete vrata, samodejno nekoliko spustita iz prvotne lege, in ko jih zaprete, se tja tudi vrneta.

Hiter pogled v notranjost ne razkrije veliko novega. Armaturna plošča je prav takšna, kot smo je vajeni v drugih Astrah. Torej s klasično belo osvetlitvijo, suhoparno sredinsko konzolo povsem pravokotnih oblik in standardnim predalom brez ključavnice pred sovoznikom. Če nas spomin ne vara, si je Calibra med lastniki prislužila največ graje prav zaradi armaturne plošče, ki so jo v celoti prevzeli iz Vectre, vendar pa mi tega Astri Coupé ne moramo očitati, saj gre vendarle za Astro.

Kljub temu pa so v italijanskem oblikovalskem studiu našli rešitev in ponudili notranjost v dvobarvnih kombinacijah, kar je seveda mogoče opaziti tudi na armaturni plošči, ob tem pa so še merilnikom nekoliko spremenili grafiko in jih obrobili s kromom. Zagotovo mnogo bolj kot pravkar omenjena novost vas bosta prijetno presenetila prednja sedeža. Vsaj na pogled, saj sta izdatno školjkasto izoblikovana, nastavljati pa je mogoče tudi oporo ledvenega in dolžino sedalnega dela. No, v testni Astri Coupé sta bila oba, tako kot zadnja klop in obloge na vratih, oblečena še v svetlo usnje, in ko se usedete, hitro ugotovite, da se vaše slutnje potrjujejo. Le eno samo zamero si zaslužita, ki pa še zdaleč ni majhna. Tudi v najnižji točki sta namreč še vedno previsoko nameščena. To pa ne vpliva le na počutje, ki še zdaleč ni kupejevsko, ampak prinaša tudi preostale nevšečnosti.

Zaradi nizke strehe se namreč vsaj tisti, ki radi sedijo pokončno, precej pogosto z glavo zaletavajo v strop, še več neprijetnosti pa prinese deževen dan. Novo prednje vetrobransko steklo, ki je nameščeno nekoliko bolj položno in je zato daljše, brisalci obrišejo precej nizko, tako da zgoraj ostane dokaj visok rob nepobrisane površine, kar pa prav zaradi neprimernega sedenja postane izredno moteče.

In če k temu prištejemo še povsem neprimerno nameščene zračnike za zajemanje svežega zraka, ki v mestnih središčih namesto svežega zraka zajamejo izpušne pline spredaj vozečega avtomobila, potem lahko počutje v Astri Coupé postane precej mučno. Izpušnim plinom se namreč lahko izognete le tako, da zaprete lopute in dopustite zraku zgolj kroženje znotraj kabine, to pa seveda v vlažnih in mokrih dnevih še pospešuje rošenje steklenih površin in tako se znajdete v začaranem krogu, ki mu vsaj v mestnih središčih ob deževnih dneh ni videti konca.

Toda da ne bo pomote. Astra Coupé še zdaleč ni kaznilnica, v kateri naj voznik in potniki trpijo. Pri Oplu in Bertonu so namreč z njo hoteli doseči prav nasprotno. To naj bi izražala že oblikovno, čeprav je kar nekaj tistih, ki trdijo, da Astra Coupé zaradi precej umirjene oblike ni in ne more biti naslednica Calibre. In temu je namenjena tudi njena notranjost.

Priznati namreč moramo, da lahko na zadnji klopi dovolj udobno sedita tudi dva odrasla potnika, kar v kupejih tega avtomobilskega razreda ne srečamo prav pogosto. In Astra Coupé je tudi namenjena le štirim potnikom, saj sta zadaj le dva zglavnika in le dva varnostna pasova. Torej tudi s tem želi biti pravi kupe. Pohvalno velik pa je ob tem tudi prtljažni prostor, ki ponuja prav toliko prostornine kot limuzinska različica (460 litrov), odprtino za smuči ter zložljivo in deljivo zadnjo klopi, ki jo je mogoče zložiti in pridobiti kar 1150 litrov prtljažnega prostora.

Žal pa tudi Oplovi strokovnjaki svojega dela niso opravili brez napake. Že pri štirivratni (limuzinski) Astri smo grajali nosilca prtljažnega pokrova, ki nista teleskopska, ampak povsem klasična, enako napako so ponovili tudi pri Astri Coupé. Resnično nelogično, saj takšnih nosilcev ne srečamo več pogosto tudi v mnogo cenejših avtomobilih!

Še mnogo bolj nelogično pa zato, ker Astra Coupé želi biti nekaj več od svojih sester.

To na primer dokazuje že s ceno, saj je treba za osnovno različico z 1, 8-litrskim motorjem odšteti natanko 4.267.182 tolarjev. In tudi z opremo, saj so že v osnovnem paketu ABS, TC, varnostni blazini za voznika in sovoznika, športno podvozje in športna prednja sedeža s številnimi nastavitvami, trikraki volanski obroč, oblečen v usnje in nastavljiv po višini ter globini, deljiva zadnja klop skupaj z odprtino za smuči, odprtine za dovajanje zraka k zadnji klopi, električni pomik stekel, tempomat, informacijski zaslon na vrhu sredinske konzole, radiokasetofon, klimatska naprava, električno pomična in ogrevana zunanja ogledala, meglenke spredaj in zadaj, lahka platišča, centralno zaklepanje z daljinskim upravljalnikom in še bi lahko naštevali.

Tudi motorna paleta se začne precej višje kot pri drugih Astrah, saj je osnovni motor nov 1, 8-litrski štirivaljnik, ki zmore 92 kW (125 KM), sledi mu 2, 2-litr-ski štirivaljnik z močjo 108 kW (147 KM), ki je poganjal testno Astro, najmočnejši pa je 2, 0-litrski turbo motor s 140 kW (190 KM). Ne razumemo le, zakaj Astri Coupé niso namenili tudi 2, 0-litrskega motorja, ki poganja Astre z oznako OPC. Med najmočnejšima 2, 2-litrskim in 2, 0-litrski turbo motorjem je namreč kar 32 kW (43 KM) praznine, ki bi jo učinkovito zapolnili prav z 2, 0-litrskim atmosferskim motorjem z močjo 118 kW (160 KM).

Toda da ne bo pomote. Motor, ki je poganjal testno Astro Coupé, še zdaleč ni podhranjen. Priznati sicer moramo, da športne brutalnosti ne ponuja, saj precej podoben poganja tudi največjo Omego in zato želi biti predvsem uglajen. Podobno kot menjalnik, ki prav tako ne mara brutalno hitrih pretikanj, v usnje oblečen volanski obroč, ki ni povsem športen, ter dodatek TC (traction control), ki ga v Astri Coupé žal ni mogoče izklopiti. Čudno!

Natanko pred dvema letoma nas je namreč prav izklopljiv TC v limuzinski različici z oznako 2.0 16V CDX rešil z ledene podlage tam nekje v Halozah. In če ob tem še pomislimo, da so kupci kupejev navadno nekoliko bolj športno razpoloženi vozniki, potem je Oplova odločitev o neizklopljivem dodatku TC resnično nelogična. Še toliko bolj, ker nekoliko znižano športno podvozje, soliden volanski mehanizme in motor dopuščajo precej hitro vožnjo, to pa, še posebej na spolzkem cestišču, zmoti prav delovanje sistema TC z odvzemanjem moči.

Prav zaradi tega pa bodo zagotovo mnogo bolj mirno lahko spali tisti očetje in možje, ki bodo Astro Coupé posodili oziroma kupili svojim sinovom, hčeram oziroma ženam. Z njo se namreč lahko prelevite v ast(e)roid le na avtocestah, saj vam na zaprtih ovinkasti cestah to dovolj učinkovito preprečuje prav TC.

Ja, kot vse kaže, je varnost pri Oplu še vedno na prvem mestu.

Matevž Korošec

Foto: Uroš Potočnik