Zdi se, da je hibridni pogon že kar stalnica pri večini novih avtomobilov in ključni element mehkega prehoda v popolno električno mobilnost. Ključni lastnosti naj bi bili varčevanje z gorivom in manjše obremenjevanje okolja, odprto pa ostaja vprašanje ekonomske upravičenosti.
Opel ima pod svojo streho že večji del modelov z možnostjo priključnega hibridnega ali električnega oziroma baterijskega pogona. In to velja tudi za Astro, ki je najnovejša in tudi najbolj tehnološko podkovana v Oplovi družini. Pravzaprav tukaj ni bilo veliko filozofiranja, saj so pri Oplu pogonsko enoto, ki je na las podobna Peugeotevi v modelu 308, dobili tako rekoč na pladnju koncerna Stellantis.
Od hibridnega avtomobila poleg ugodnih številk pri porabi bencina in vsaj domišljijsko ustvarjenega vtisa prizadevanja za varovanje podnebja pričakujem še dinamične vozne lastnosti. Čeprav moram pri Astri izpostaviti še izjemno tiho vožnjo, ne glede na to, ali je avtomobil deloval v električnem ali hibridnem režimu. Priključni hibridni pogon sestavljajo 1,6-litrski turbobencinski motor z močjo 110 kilovatov (150 KM), elektromotor z 81,2 kilovata (110 KM) in visokonapetostna baterija, ki lahko shrani 12,4 kilovatne ure električne energije. Če bi verjel tovarniškim podatkom, bi z Astro v električnem načinu lahko prevozil 60, v mestu pa celo 78 kilometrov. Če vam to ni dovolj, bo kmalu tu še ostrejša priključna hibridna verzija z oznako GSe.
Malce razkoraka med podatki in realnostjo vendarle je
A spet smo tam, ko nastane vrzel med uradnimi preizkusi in rezultati vsakdanje vožnje. Ker več kot 50 kilometrov z elektriko ni šlo, je resničnost torej nekoliko drugačna, predvsem pa odvisna od razmer in teže voznikove desne noge. Nekoliko tudi od tega, ali se voznik odloči, da bo vozil v varčevalnem programu z izrazitejšo rekuperacijo. Uradno zapisana poraba je 22,5 kilovatne ure na sto kilometrov in tam nekje je tudi vozna realnost, če vas ne zanese, da bi navor električnega motorja izkoristili za kakšne posebne voznodinamične podvige.
<p>Instrumentna plošča je v celoti digitalizirana, dostop do posameznih informacij je razmerom enostaven, grafika na osrednjem zaslonu odlična.</p>
Torej, če sem vozil malo bolj zadržano, bi mi morda uspelo doseg podaljšati še za nekaj kilometrov; skratka, recimo, da je elektrike dovolj za vsakdanje mestne vožnje. In ko voznik na instrumentni plošči vidi, da je baterija prazna, je na voljo še nekaj elektrike za delovanje hibridnega pogona, ki deluje pod popolnim nadzorom podporne elektronike. Vsekakor si voznik lahko obeta boljšo odzivnost in odločnejše pospeševanje kot v izvedbah s termičnimi motorji. In spet poudarjam, vse to se dogaja v zelo prijetnem ambientalnem vzdušju, pri čemer seveda ne morem mimo estetsko in funkcionalno dodelanega voznikovega delovnega prostora, ki mi je osebno res všeč.
Za polnjenje baterije se mi zdi najbolj smiselna oskrba prek domače električne omarice in po možnosti v (nočnem) času, ko velja nižja tarifa. In zjutraj bo avtomobil pripravljen na vožnjo v urbanem okolju. Če te možnosti nimate, potem je s strogo finančnega vidika takšna naložba nesmiselna. Zaradi zapletenosti obračunavanja električne energije je nemogoče oceniti, kolikšen je prihranek v primerjavi s stroškom goriva za običajno bencinsko Astro. No, najbolj zagrizene aktiviste zelene mobilnosti verjetno prepriča že občutek, da so za okolje in svojo denarnico naredili nekaj dobrega.
<p>Polnjenje baterije hibridnega avtomobila se zdi najbolj smiselno prek priključka domače polnilne omarice.</p>
Hibridnost prinaša tudi dodatno moč
V hibridnem načinu ima Astra sistemsko moč 133 kilovatov (180 KM), kar povsem zadostuje za dinamično pospeševanje in potovalne hitrosti, še celo več – mehkobna stopalka za plin me je kar sama silila k močnejšemu pritisku in vse skupaj lahko hitro postane prehitro. Še dobro, da je osemstopenjski menjalnik zelo uglajen in prestavlja skoraj nezaznavno.
Ob tem pa sem tudi z ostrejšo vožnjo še vedno dosegal nizko stopnjo porabe, ki se je na merilnem krogu ustavila pri povprečju 5,6 litra na sto kilometrov. Med vožnjo me je nekoliko razočarala le zavorna stopalka, ki je zelo skopa s povratnimi informacijami; poleg tega sistem med mehkim zaviranjem najprej vključi rekuperacijo in avtomobil zavira z elektromotorjem, malo pred zaustavitvijo pa se aktivirajo mehanske zavore, ki občutno okrepijo pojemek in ga v zaključnem delu, ko se izklopi regeneracija, spremenijo v nadležen pojemek.
Ne želim se opredeliti, ali je priključni hibridni pogon pri tem avtomobilu smiselna naložba. Cenovna razlika v primerjavi z običajno Astro z bencinskim motorjem in samodejnim menjalnikom je namreč skoraj devet tisočakov. No, zanimivo bi bilo izračunati, kolikšen bi moral biti prihranek pri bencinu in koliko časa bi bilo potrebnega za izničenje te cenovne razlike. A dodatna zaloga moči, odzivnost e-motorja, tiho delovanje in seveda okoljska zavest tudi nekaj veljajo. Pa bo dovolj?
Preberite še: S poletjem prihaja tudi povečana uporaba klime. Pa jo znate pravilno uporabljati?
Tale Astra je sicer hibridna, vendar ima Opel v svoji ponudbi tudi povsem električne avtomobile. Poglejte si test Opla Mokke: