Test: Opel Combo GS 1,5 D 8 AT - Ko ti zleze pod kožo …

 Tehnično in do neke mere tudi oblikovno sorodni četvorčki so že nekaj časa na trgu, toda različne znamke Stellantisovega koncerna, ki se jim je pridružila še Toyota, se vendar trudijo, da so vsaj do neke mere orginalne. Vsaj 'obraz' vozila je svojstven in tukaj je prav Combo dobro povzel oblikovalske smernice limuzinskih modelov. Predvsem seveda z značilnim Vizorjem in zaprto masko. Ki pomaga pri optimiziranju zračnega upora, zato so se prezračevane reže pomaknile v spodnji del maske, ki je prav tako povsem nova.

In seveda – tu so še novi žarometi, ki elegantno nadaljujejo vodoravno linijo v črnino odeta maske z Oplovim 'blitzem'. Dovolj samosvoje osebnosti torej znotraj družine in dovolj svežine, da je Combo dobil lastno identiteto. S prenovo sredi življenjskega cikla je prišel tudi nov volanski obroč, ki ga ravno tako opredeljujejo ostre, raven linije dvojnih prečk, nov je tudi desetpalčni osrednji zaslon (Qualcomm), ki je praktično zasukan nekoliko proti vozniku in postavljen nad prezračevalne reže, pod katerimi so fizična (potisna) stikala za klimatsko napravo s svojim, ločenim mini zaslonom.

Prijetno bivanje v (prenovljeni) notranjosti

Cel infozabavni sistem podpira (brezžično) tudi Android Auto oziroma Apple Carplay in integracija je vsakič precej gladka in tudi dovolj hitra. Digitaliziran je seveda tudi pogled na merilnike in podatke pred voznikom, kjer Opel pač sledi svoji mantri, da tak digitalni instrument ne simulira več klasičnih merilnikov, pač pa lahko voznik spreminja in nekoliko prilagaja le prikazane podatke – vedno v obliki številk. Sam nisem ljubitelj, ampak ... (med prikazi se voznik sprehaja z nekoliko neposrečeno postavljenim stikalom pod volanskim obročem).

S samodejni menjalnikom, ki ga voznik nadzoruje s preprostim preklopnim stikalom na zgornjem delu osrednje konzole pride tudi velik (res velik) osrednji predal, ki ga prekrivajo rolo. Tam je mogoče odložiti in hraniti vso drobno in malo manj drobno kramo, za katero mnogokrat ni pravega (in varnega) prostora.

Ampak če po kakem naključju tam zmanjka prostora, ga je nekaj še  vratih, pa nad osrednjim voznikovim inštrumentom (saj veste, včasih smo mu rekli - merilniki), ali pa morda v zgornjem (od dveh) predalov pred sovoznikom. Praktično. Kar je sicer tudi osrednja deviza tega modela. 

Sedeži , vsaj prednji, se s splošno dobro urejeno ergonomijo, spretno skladajo – tako s  pomikom, kot udobjem, ki ga nudijo. In tukaj na srečo tudi volanski pomik dobro sodeluje, svoje pa dodajo nasloni za desno roko (sicer jih je moč blokirati le v eni višini). In tako je bivanje v tem (prenovljenem) Combu udobno, sproščeno, prijetno in zračno. Dodajte k temu še dobro preglednost, saj voznik sedi nekoliko višje (občutke je skoraj primerljiv s SUV modeli) in dobro izkorišča obilje steklenih površin. Le izdatni A stebriček včasih zmoti …

Velik prtljažnik. In odpiranje prtljažnega stekla.

Za potnike zadaj je dobro poskrbljeno, kar si lahko mislite. Ampak vseeno moram dodati, da se bodo tam trije (v treh ločenih sedežih) počutili dobro le tisti bolj drobne rasti, saj so sedeži dokaj ozki.

In ne – nobene dodatne prilagodljivosti ne ponujajo. Kar je za tak velikoprostorsko ukrojen model (dodali so na primer tudi tipične mizice na hrbtiščih prednjih sedežev) kar malce čudno. Saj ne da bi bilo z osnovnim položajem kaj resno narobe, ampak recimo prilagodljiv naslon bi gotovo olajšal daljše poti za potnike zadaj.

Je pa zato mogoče podreti naslon vsakega sedeža posebej in ti se potem zložijo v povsem ravno dno. No, to pa je že spretno urejeno. Sicer pa pri tem modelu nič novega. O prostornosti zgledno obdelanega prtljažnika, ki ga lahko višinsko predeljuje polica (kar 25 kg prenese), pa menda res ne rabim izgubljati besed.

Parkiranje vzvratno je treba prilagoditi zaradi odpiranja velikih (priznam, kar malce težkih) dvižnih prtljažnih vrat. Ah – droben (in mnogokrat pozabljen) praktičen trik še vedno obstaja – odpiranje prtljažnega okna namreč, ki to zagato olajša!

Dobitna kombinacija – dizel in samodejnost menjalnika

Kombinacija 1,5 litrskega dizel(čka), ki je za mnoge še kar politično nekorektna opcija, in osemstopenjske samodejnosti v menjalniku, je za tak model itak zmagovalna kombinacija. Štirivaljnik sicer ne spada med posebej uglajene in tihe stroje, toda za tak model je na povsem ustrezni ravni in bolj kovinsko-robat postane šele nad 2500 vrtljaji.

Dizel se kljub dobri toni in pol ne napreza posebej in zmore Comba dokaj živahna pognati tudi z mesta. Se pa njegova energičnost počasi umiri, ko merilnik doseže 3500 vrtljajev … Krivulja moč in navora sta dobro usklajeni z menjalnikom in ročnega pretikanja (stikala pod volanom) praktično ni potrebno uporabljati.

Da cel sklop najbolje deluje pri zmerni in ležerni vožnji, pa menda ni treba poudarjati. In takrat je tudi poraba lahko, ne glede na veliko čelno površino, zares ugodna. Zmerne avtocestne hitrosti zahtevajo od dobrih 6 do 6,4 litra, lagodna regionalka pa tudi manj kot 5,5. Z dobrimi šestimi litri je torej moč shajati brez težav. Tudi nastavitev podvozja sledi predvsem zelo zmernemu pristopu k vožnji in praktično-družinskemu karakterju Comba.

V glavnem torej blažilci in vzmeti dobro filtrirajo neravnine, na tistih kratkih, prečnih je še čutiti nekaj stresanja, ki pa je res zmerno. In del tega gre na rovaš opcijskih 17 palčnih pnevmatik, ki sicer nimajo prav nizkih bokov (205/55), pa vendarle. No, tudi zato, ker je tak Combo, že brez dodatne opreme cenovno precej visoko pozicioniran. Po drugi strani pa -  kak germanski, morda celo bolj znan rival, je še nekaj tisočakov dražji.