Volk v Armanijevi obleki

Želite veliko prostora, dolg in udoben potovalni avtomobil, a ne prisegate na elektriko ali križance? Nič lažjega, pri Oplu imajo še vedno na voljo tudi avtomobil, ki v marsičem kljubuje vsem takšnim in drugačnim kapricam sodobnih kupcev. Hvala bogu, kajti še vedno se najdejo tradicionalisti, ki stavijo na karavane in spodoben dizelski motor. Kajti prednosti te kombinacije se pokažejo predvsem na avtocesti in na daljših potovanjih.

Kako bi lahko drugače ocenil ta odlični primer Oplove avtomobilske filozofije, saj se na dolgih poteh ta avtomobil izkaže kot hvaležen sopotnik. Z novo in zgodaj spomladi prvič prenovljeno generacijo, ki je na trgu od 2017, jim je uspelo nadaljevati zgodbo prvotne Insignie. Še vedno ostaja eleganten in dinamičen avtomobil, s katerim se boste na cesti počutili suvereno in zlahka bi zanj napisal, da je neke vrste volk v Armanijevi obleki. Oblikovno ravno tak, kot mora biti sodoben karavan z vsemi linijami, a tudi športno umirjenostjo, tako da daje vtis, da zmore veliko več, kot bi mu pripisali na prvi pogled.

In res je tako, za kar seveda poskrbi tudi motor, ki nadaljuje to zgodbo o volku. Umirjen, tih, kultiviran in predvsem - zmogljiv. Česa manj od 128 kilovatov (174 KM) tudi ne bi pričakoval, poleg tega pa je tudi zmerno varčen, saj se poraba giblje okoli sedmih litrov na 100 kilometrov. Z nekaj manj agresije in več Armanija pa se ta številka lahko spusti tudi pod sedmico. In tudi sicer se odločno spravi k svojemu delu, če ga le voznik dodatno spodbudi s stopalko za plin, odlično pa se odziva na voznikove ukaze v vseh režimih delovanja.

O notranjosti seveda ne gre dvomiti, vse je tako, kot mora biti, gumbi so na dosegu roke, nekaj je še tudi povsem klasičnih, da vozniku ni treba preveč iskati po osrednjem zaslonu, občutek kakovosti pa prevladuje tudi zaradi dobrih materialov in solidne izdelave. Je pač eden od avtomobilov, v katerem sem tako rekoč v trenutku našel optimalen položaj za volanom in kot tak se na daljših poteh izkaže kot odličen spremljevalec. Še celo vsa sodobna elektronika je 'tukaj nekje', ravno prav prisotna, a ne moteča. Sisteme je možno hitro in enostavno vklapljati in izklapljati, torej so pri snovanju avtomobila in notranjosti mislili tudi na to.

A ker ima vsak volk tudi svojo drugačno nrav, jo ima tudi Insignia. Glavni krivec pa je samodejni menjalnik. Sicer ima osem prestav in prestavlja hitro, a včasih tudi kar preveč sunkovito, pri speljevanju pa mora voznik malce brzdati desno nogo na stopalki za plin, če ne želi presenetiti potnikov s kakšnim nepotrebnim cukanjem. Ko voznik prestavi ročico v položaj za pakiranje, avtomobil malce poskoči naprej, za kakšen centimeter ali dva, in sprva me je to precej presenetilo, sploh ko sem recimo parkiral malce bolj na tesno, kar pa pri tej dolžini avtomobila niti ni presenetljivo ali nenavadno.

Kajti volk v Armaniju meri v dolžino skoraj pet metrov, kar je že precej na zgodnji meji še sprejemljivega, da ostane avtomobil še obvladljiv in da ponuja optimalno razmerje med zunanjimi in notranjimi merami. Zato še vedno trdim, da Insignijin prvi in prevladujoči domači teritorij niso mestne ulice, ampak avtocesta ali vsaj odprta lokalna cesta, kjer ovinke jemlje z nadzorovano hladnokrvnostjo in presenetljivim udobjem.

Tudi darežljivih 2,83 metra medosne razdalje pripomore k mirnosti v zavojih, ravno tako pa udobje zagotavljajo tudi zadnji sedeži in velik prtljažnik. Ta je z osnovnimi 560 litri (pa vse do 1655 litrov) ravno to, kar kupec pri Insignii išče - in dobi. In še malo več, ko sem se enkrat navadil na sistem električnega odpiranja vrat z vklopom s pomočjo nihaja stopala pod zadnjim odbijačem. Z nožnega električnega odpiranja in zapiranja prtljažnih vrat sem presneto težko potem preklopil na to 'ročno delo'.

Ob vseh pozitivnih straneh Insignie ST pa ne morem mimo še ene malo manj razveseljive. Avtomobil namreč v osnovi stane skoraj 38.500 evrov, z nekaj dodatne opreme, kot je bila v testnem primerku, pa se je cena dvignila na dobrih 42.000, ob vsem tem pa žal nima parkirne kamere na zadku vozila. Da, ima tipala za bolj varno parkiranje, a ob taki dolžini in takih splošnih gabaritih bi vzvratno kamero skoraj pričakoval. Kajti slišati je dobro, videti pa še bolje.

Ko potegnem črto pod to Insignio, je pozitivnih lastnosti vseeno veliko več kot tistih manj razveseljivih, zato bo voznik, pa seveda tudi potniki, s tem avtomobilom zadovoljni. Ponuja ogromno, sicer za ceno malce debelejšega družinskega proračuna, a to je tudi cena, ki je običajna pri primerljivi konkurenci, zato bi vendar rekel, da je tudi Insignia nekje v 'zelenem območju.

Danes imajo litri in centimetri, prostornost ter uglajeni motorni konji seveda svojo ceno. Kdor torej potrebuje toliko avtomobila, ga pri Insignii dobi veliko, in kdor ceni tudi motorno zmogljivost (z zmerno porabo), hkrati pa stavi na zavedanje, da avtomobil zmore še nekaj več, ko je treba, bo s tem štirikolesnikom odlično shajal.