Opel Meriva 1.3 CDTI Njoy

Vsakič znova, ko sedem v Merivo, sem bolj prepričan, da je avtomobil zelo posrečen: zaradi dobrega občutka med ’pohištvom’, zaradi (notranje) urejenosti, zaradi občutka notranje prostornosti pri zunanji majhnosti, zaradi kompaktnosti (notranje) izdelave in - kar lahko veliko šteje - zaradi prijetne vožnje tu in tam. Lahko bi bila boljša; lahko bi imela potovalni računalnik ali žep(a) na sedežnem naslonjalu, morda pet vzglavnikov namesto štirih in kakšno varnostno blazino več kot le dve.Na mrtvi kot levo naprej (zajeten stebriček A) se je pač treba navaditi.

Ima pa vse drugo: samodejno (v tem primeru) in učinkovito klimatsko napravo kljub majhnemu motorju, usnje na volanskem obroču, samodejni električni pomik vseh štirih šip, hlajen predal pred sovoznikom, vzdolžno pomične sedeže v drugi vrsti, dvojno dno prtljažnika s tremi praktičnimi predali, 12-voltno vtičnico za potnike v drugi vrsti, daljinsko osrednjo ključavnico, mesta za vsaj štiri pločevinke ali pollitrske plastenke in še vse drugo, kar od vsakega avtomobila pričakujete. In je - vsaj zunaj - prav prijetnega videza.

Od tistega že opuščenega tesnega sodelovanja Opla (oziroma koncerna GM) s Fiatom je ostala dota, v tem primeru mali, 1, 3-litrski turbodizel s tehniko skupnega voda. Načelno (tehnično) vsaj na prvi pogled nič posebnega, a je tehnika v glavi (majhen premer, šest elementov nad bati: štirje ventili, ogrevalna svečka, šoba za vbrizg) skoraj filigranska in kljub temu, da naš izmerjeni pospešek z mesta do 100 kilometrov ne obljublja veliko, se takole motorizirana Meriva prav prijetno pelje. Brez strahu, da bi kjerkoli ovirali promet. Celo nasprotno: glede na zadržanost pri strogosti nadzora spoštovanja CPP ste lahko med hitrejšimi.

Motor(ček) je še najmanj prepričljiv s prostega teka, saj je njegova odzivnost tam najslabša, najbolj živahen pa je med 2000 in 2750 vrtljaji v minuti, katerim (območju vrtljajev) so prilagojena prestavna razmerja menjalnika (in diferenciala), da je vožnja lahkotna. Če motorne vrtljaje dvignete tja do 3700 v minuti, se bo zdelo, kot bi motor prosil, da raje pretaknete v višjo prestavo, a se vseeno skoraj z lahkoto zavrti prek 5000 vrtljajev v minuti do tretje prestave.

Četrta in peta sta malce daljši, naravnani na manjšo porabo goriva, zato se motor takrat zavrti le do 4500 v četrti oziroma do 4200 v peti prestavi. In poraba je lahko precej majhna, tudi do šest litrov na sto kilometrov pri še vedno dinamični vožnji, a na drugi strani tudi do prek osem, če je desna noga težka.

No ja, upam, da je jasno, da užitkov v slogu Astre GTC Turbo ne morete pričakovati, je pa pomembno že to, da se kot celoten paket takšna Meriva lepo oddolži vozniku. In potnikom. Kdor je vsaj malce skromen, lahko tudi to šteje za užitek.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič