Test: Opel Meriva 1.4 16V Turbo (88 kW) Enjoy

Proizvajalci znajo pri snovanju novih avtomobilov (pa tudi drugih izdelkov, naj bo to multipraktik ali pa brivnik za moške) uporabiti rešitve, ki sicer pritegnejo pozornost, a pravzaprav niso tako zelo nujno potrebne. Pri novi Oplovi Merivi se zato vprašanje, je to v korist kupca ali prodajalca, postavi kar samo po sebi.

So taka vrata boljša od klasičnih? In če so, zakaj patenta niso uporabili že prej ali pa zakaj ne bodo zdaj kar vsi (družinski) avtomobili takšni?

Eden takih preprostih trikov, ki avtomobilu dodajo pozitivne točke pred nakupom, so na primer mizice na hrbtnem delu prednjih sedežev. Zelo dobro se spomnim, kako smo bili še kot otroci veseli teh zložljivih mizic v takrat novem, resnično prijetno svežem Renaultovem Scenicu, ki smo ga med prvimi pripeljali pred domačo hišo.

»Uuuaaauuu, miziceeee, « so nam stopile v oči veliko bolj kot na primer preprosto odstranljivi sedeži v drugi vrsti in predali pod njimi. In ker smo bili veseli otroci, so bili veseli tudi mati in oča. Ali smo jih kdaj uporabljali, te mizice?

Za risanje pobarvank ali reševanje križank je razdalja med zadnjim sedežem in mizico prevelika, iz odprtih plastičnih kozarcev, katerim so namenjene luknje na teh mizicah, pa v avtomobilu tudi nismo nikoli pili. Morda sem krivičen – ampak a jih vi kdaj uporabljate, te male mizice (da, ima ju tudi nova Meriva)?

Preusmerimo zdaj pozornost na nova vrata. Strašna škoda bi namreč bila, da bi se prav zaradi zanimivega patenta 'samomorilskih' vrat odločili za Merivo, potem pa ugotovili, da so pravzaprav brez zveze. A so? Sam nalašč nisem šel brat reklamnega in novinarskega gradiva za ta avtomobil, ker se tako hitro zgodi, da nehote nasedeš tržnim prijemom.

Na primer: »Zaradi tega prečudovitega in edinstvenega sistema bodo vaši otroci lažje skočili iz avtomobila, odprta prednja in zadnja vrata pa lahko služijo tudi kot gol za mali nogomet.« Pa zraven fotke fotra z aquafresh nasmehom pred 'golom' in še bolj srečnega mulca v Birsinem dresu. In si misliš, ti, pa so res fina, tale vrata!

Okej, dovolj filozofiranja. Zadnja vrata s tečaji pri C-stebričku se torej odpirajo v nasprotno stran, kot smo vajeni. Tako, kot so se pri starem Fičku.

Pohvalno je, da se oboje vrat, tako prednja kot zadnja, odpira skoraj do pravega kota, zaradi česar se zmanjša možnost, da bi si bila hkrati vstopajoča/izstopajoča potnika v napoto, je pa zato treba biti pozoren, še posebno velja preventivno nahruliti mularijo, pri odpiranju vrat na polnem parkirišču, saj je za do konca odprta vrata treba imeti dovolj prostora – veliko več, kot ga je zarisano na naših, večinoma dokaj majhnih parkirnih mestih.

Za predstavo vstopanja na klop se virtualno postavite v tloris nad avtomobil in si predstavljajte osebo, ki vstopa na zadnjo klop. Pri klasičnih vratih ta stric (ali pa teta) začne vstopati postavljen vzporedno s C-stebričkom, se nato premakne malenkost naprej in nato usede nazaj na sedež – torej naredi, poenostavljeno, pot v obliki črke U.

Pri Merivi se pot v notranjost avtomobila začne bolj s prednje strani (skoraj vzporedno s stebričkom na sredini avtomobila) in potnik se pravzaprav le usede naravnost na sedež. Je to preprosteje kot pri klasičnem avtomobilu?

Hja, težje je le zaradi tega, ker smo vajeni običajnih vrat in zato nenehno pozabljamo, kako je pravzaprav treba stopiti v Merivo in iz nje. Kot da bi šoferju zamenjal stopalki za sklopko in plin. No, zagotovo je lažje materam in očetom z majhnim otrokom v otroškem sedežu: pritrjevanje le-tega in pripenjanje deteta z varnostnimi pasovi je zaradi lahkega dostopa do zadnje klopi manj naporno za hrbtenico (spet pomaga predstava postavitve vrat, mame in otroka v sedežu iz ptičje perspektive).

Vas skrbi, da bi otročad na avtocesti odprla 'krila'? A-a, ne bo šlo, saj elektronika že pri hitrosti štiri kilometre na uro zaklene vsa vrata in tako prepreči, da bi jih kdorkoli odprl – to lahko stori samo potnik ali voznik spredaj, pa tudi takrat zadnja (govorimo o vožnji, seveda) ostanejo zaklenjena.

Preizkusili smo tudi, kaj se zgodi, če voznik spelje z odprtimi zadnjimi vrati: na napako ga opozori piskanje in izpis na armaturni plošči, vrata pa se prav tako zaklenejo (! ), zato je za ponovno zapiranje vrat treba ustaviti vozilo, odkleniti vrata (stikalo je na vrhu sredinske konzole) in jih zapreti.

Ima pa novi Oplov patent (no, ni prav nov – taka vrata so imeli že Ford Thunderbird, Rolls-Royce Phantom, Mazda RX8 in še kak posebnež) drugo posebnost, ki mu je ne moremo šteti v dobro. B-stebriček je širši in zato otežuje bočni pogled.

To se odraža pred prehitevanjem na avtocesti ali v križišču, kjer se na glavno cesto zapelje pod rahlim kotom (Y-križišča). Zaradi širokega stebrička in dodatne kljuke za pomoč pri vstopanju in izstopanju zadnjih potnikov na njem se vidno polje zmanjša, tako da je potrebno pred varnim vključevanjem na cesto nekaj več miganja z glavo kot sicer.

Preden končamo debato o teh čudežnih vratih, naj omenimo še lučko pod B-stebričkom, ki ponoči osvetli prag in tla pred avtomobilom, ter črno plastiko med obojimi vrati, ki bi lahko bila iz močnejše plastike in bolje pritrjena. Zvoki ob trkanju nanjo in premikanje ob močnejšem pritisku Merivi ob sicer zelo visoki ravni izdelave prav nič ne pristajajo.

Da, tale Meriva je sicer zelo zgledno izdelana. Vozniku je takoj jasno, da gre za nemški avtomobil, saj so vsa stikala, vzvodi in stopalke trše kot pri (za primerjavo, ker sem se ravno iz tega presedel v Merivo) našem 'dolgotestnem' Peugeotu 308. Obvolanske ročice, gumbi za upravljanje prezračevanja in zračniki, stopalka sklopke, ročica menjalnika . .

Vse na dotik deluje zelo čvrsto in daje dobro informacijo, da se je po našem ukazu nekaj zgodilo. Notranjost je živahno popestrena z barvo in za čuda sicer zelo močna rdeča na armaturki sploh ni delovala preveč agresivno, kičasto, ampak prav prijetno živahno. Res ne vem, zakaj bi se vozil v sivo-črni kletki, ko pa je lahko 'delovno' okolje pestro kot v temle Oplu.

K dobremu počutju svoje doda položna prednja šipa in tako precej dolga armaturna plošča, k še več zračnosti pa verjetno pripomore ogromna steklena streha s seznama dodatne opreme, ki pa je testni avtomobil ni imel.

Imel pa je tempomat, potovalni računalnik (upravlja se z vrtljivim gumbom na levi obvolanski ročici, za kar je treba z levo roko spustiti volan! ), upravljalnik radia na volanu, električno ročno zavoro, mp3-predvajalnik z AUX- in USB-priključkom (ta je pametno skrit v predalu med prednjima sedežema), parkirna tipala spredaj in zadaj (morda so celo preveč občutljivi, ampak glede na to, da ga bodo vozile tudi one . . khm, khm), dvodelno samodejno klimatsko napravo in še kak sladkorček.

Ni nam bila všeč razporeditev stikal in gumbov na sredinski konzoli – teh je res preveč, poleg tega so nameščeni tako skupaj, da pred prvo vožnjo priporočamo 10-minutni 'šnelkurz'. Da ne boste zleteli s ceste med nastavljanjem smeri pihanja klimatske naprave.

Na cesti Meriva zelo stabilno stoji. Za družinski avtomobil kar preveč športno požira neravnine, tudi po zaslugi 17-palčnih platišč. Ta niso le lepa, ampak so v sodelovanju s podvozjem poskrbela, da je pri izogibanju večjemu kosu plastike na avtocesti (tako smo pri Avto magazinu nepričakovano opravili še losov test) avtomobil ostal miren kljub zelo agresivnemu slalomu.

Stvar okusa, a verjetno bo damam taka Meriva pretrda. Volan je dober – lahkoten v mestu in miren na avtocesti z izdatno nastavljivo globino in višino.

Ste opazili, da na desni strani prtljažnih vrat piše TURBO? Ob tako zloveščem napisu bi človek pomislil, da gre najmanj za različico OPC, a ni tako. Testno Merivo je poganjal 1, 4-litrski štirivaljnik s turbinskim puhalom in variabilnim sistemom krmiljenja ventilov, ki zmore 120 'konjev' (ponujajo tudi različico z 20 'konji' več).

Motor zelo mirno in tiho prede, med vožnjo pa se vede, kot da bi imel nekaj sto 'kubikov' več in kot da sploh nima turbopuhala. Zakaj? Motor niti slučajno ni podoben športno navitim 'turbačem' majhnih prostornin, ampak je nastavljen predvsem v prid uporabnosti v srednjih vrtljajih.

Tako je uporaben med 2.000 in 5.000 vrtljaji, zavrti pa se do rdečega polja pri številki 6.500, a ga tja nima nobenega smisla priganjati. Skratka – motor služi zgledno hitremu premikanju avtomobila, ni pa športen. Pri 130 kilometrih na uro se vrti z natanko 3.000 vrtljaji in zato ob zelo dobri zvočni izolaciji (tudi pri 190 km/h hrup ni moteč! ) šeste prestave niti ne potrebuje.

Da bi varčevali z gorivom? Morda, a 1, 4-litrski turbo že v osnovi ni motor, s katerim bi varčevali. Potovalni računalnik pri konstantni vožnji s 120 kilometri na uro prikazuje porabo približno 6, 5 litra, pri 150 pa skoraj osem. V praksi se izkaže, da je porabo pod sedmimi litri med kombinirano vožnjo skoraj nemogoče doseči tudi ob zelo zmerni desni nogi, tako da varčneži, ne nasedajte tovarniškemu podatku – poškilite k dizelski ponudbi.

Pod črto: Meriva je avtomobil, v katerem dobiš občutek, da se je med razvojem vozila nekdo potrudil, in ne le skopiral in malenkost popravil že znano. In kaj je s temi vrati – so tržni trik ali trik, zaradi katerega bo družina bolj radostno pohajkovala po svetu? Imajo svoje prednosti in da, uganili ste, tudi slabosti, a vseeno lahko zaključimo, da je Opel opozoril nase na način, ki bo zadovoljil stranke.

Koliko stane v EUR

Dodatna oprema testnega vozila:

Kovinska barva 180

Naslon za roko spredaj 70

Vtičnica v prtljažnem prostoru 19

Rezervno kolo 40

Zimski paket 250

Paket Funkcionalni sedeži 140

Paket Enjoy 2 880

Paket Enjoy 3 330

17-palčna lita platišča z gumami 250

Povezava Bluetooth 290

Radio CD400 100

Potovalni računalnik 70

Iz oči v oči . .

Tomaž Porekar: Z avtomobilom ni pravzaprav nič narobe, čeprav sem imel ob njem nelagoden občutek. To je bilo zaradi tega, ker nova Meriva ne spada več v okvir, ki ga je postavila prva! Zdaj je večja, a ne toliko prostornejša, ima širše koloteke in večjo medosno razdaljo, torej je tudi stabilnejša. A ni zaradi tega nič bolj udobna.

Čeprav pričakuješ, da gre za družinski avto (s prilagodljivim sredinskim predalčnikom in komolčnikom), pa nima primernih prostorčkov za malenkosti, ki jih običajno – tudi med vožnjo – potrebujemo (na primer parkirno kartico). K motorju pa nimam pripomb. Je osnovni, dovolj varčen (ob zmernem pritiskanju na plin), a vsekakor ne premočan. In s prav prijetno zunanjostjo …

Dušan Lukič: Ni kaj: tale Meriva je natanko tisto, kar potrebuje povprečna slovenska družina z (manjšimi) otroki za vsakdanji in počitniški družinski avto. In tole odpiranje vrat je res praktično, paziti je treba le pri zapiranju, da komu ne priščipnemo prstov (ali naredimo buške). In motor? No, ja, lahko izberete tudi tega. Prav nuja pa ni …

Matevž Hribar, foto: Saša Kapetanovič