Opel Vivaro Tour 2.5 CDTI Cosmo

Če imate doma dovolj veliko garažo, v njem pa tega velikega Opla, vam moramo čestitati, saj to pomeni, da imate ali ogromno družino ali uspešno prevozno podjetje ali le veliko prostega časa, ki ga preživljate aktivno. Ali pa celo vse skupaj; čeprav o tem – to nam morate odpustiti – resno dvomimo, saj že dolgo ne verjamemo več v Supermana. Se pa stvari spreminjajo, zato nikar ne glejte na večsedežne kombije kot na le delovne stroje. To bi bila velika napaka.

Opel Vivaro je zelo domač tudi na slovenskih cestah. Mogoče vas bo zmotilo, da se večina podobnih kombijev bohoti z Renaultovim znakom na nosu, vendar pa glejte na vožnjo z Vivarom kot na prednost. Prvič, ker niste eden izmed mnogih, saj je tehnično enakih Traficov veliko več kot Vivarov; in drugič, čeprav Oplovih servisov ni veliko, ima Renault servise v vsaki slovenski vasi, torej s kakšnim manjšim popravilom ne bo težav. Navsezadnje pa: zakaj bi se obremenjevali z drugimi, če ste s svojim zadovoljni?

Vendar – kot smo že omenili – nikar ne glejte na Vivara kot na delovni stroj, saj je veliko bolj potniški, da ne rečemo celo osebni avtomobil, kot si lahko mislite. Če vas ne moti, da morate na sedež splezati, namesto da se nanj zvalite, in da morate pri vzvratni vožnji obvladati (veliki in pregledni) zunanji vzvratni ogledali, je Vivaro pravi za vas.

Dovolj velik, da lahko odpeljete na piknik vso rodbino, udoben, da bodo vsi prišli na cilj rožnate barve, prijeten za vožnjo, da manjšega osebnega avtomobila ne boste pogrešali, in s sodobnim turbodizelskim motorjem tudi dovolj varčen, da boste kljub gostovanju na prehitevalnem pasu redek gost na bencinskih črpalkah. Vendar pa ogromno prostora v notranjosti ne pomeni tudi, da je vsega na pretek.

Ni nam namreč jasno, kako v izdatnem potniškem delu oblikovalci niso mogli dobiti dovolj uporabnega prostora, kamor bi lahko voznik odložil denarnico, telefon ali le večji sendvič. Reža v armaturni plošči lahko gosti le manjši kos prtljage, vse drugo bo med vožnjo popadalo po tleh, ogromen predalnik v vratih pa je prevelik in nameščen prenizko, da bi bil med vožnjo res uporaben. Res pa je, da lahko vanj stlačite celo manjšo potovalko.

A Vivaro vseeno preseneča z udobjem, saj se sedi zelo pokončno, s skoraj idealno vozniško ergonomijo, predvsem pa z instrumentno ploščo, ki jo lahko zlahka zamenjate za tisto v manjšem avtomobilu. Pogrešali smo le dnevne luči, in ne zgolj zaradi ‘ročnega’ prižiganja in ugašanja, temveč bolj zaradi posledično slabše osvetlitve instrumentne plošče, ki je podnevi slabše pregledna.

Turbodizelski 2, 5-litrski motor in šeststopenjski menjalnik se odlično ujameta. Motor kot tipičen predstavnik turbodizlov ima dejansko majhen razpon uporabnega območja vrtljajev, menjalnik pa je ‘izračunan’ zelo na kratko. S tem odlično nadgrajuje slišno malce robat motor, vendar se ne čudite, če se boste kmalu po startu že sprehodili skozi prve tri prestave, ki so ‘kratke’ tudi zaradi morebitne dodatne obtežitve (beri polno naložen kombi, prikolica itd.). No, da ima zadnja (prostorsko zelo skromna) toga zadnja prema omejitve, boste občutili le na podeželskih luknjastih cestah ob polni obremenitvi, sicer pa se je podvozje izkazalo za primerno udobno.

Opel Vivaro je tudi zaradi tehnične sorod­nosti s Traficom pogost na domačih cestah, je poskočen, razmeroma varčen, zanesljiv pri vožnji in skratka vselej prijeten sopotnik. Oznaka Tour je prava, čeprav bi si z njim upali tudi na Giro in Vuelto.

Aljoša Mrak, foto: Saša Kapetanovič