Opel Zafira 1.7 CDTI (92 kW) Cosmo

Da v Oplovih salonih od letos stoji prenovljena Zafira, morda sploh ne boste opazili. Spremembe, ki so ji jih namenili, so diskretne in komaj opazne. Nov je nos, vključujoč prednje luči, masko in odbijač, in nove, predvsem enobarvne, so zadnje luči. Vse drugo, namenjeno očem mimoidočim, ostaja nespremenjeno. Tudi znotraj sprememb ni veliko. Merilniki so dobili kromane obrobe in armaturna plošča plastiko s spremenjeno strukturo. Tako lahko rečemo, da Zafira ostaja takšna, kot smo je vajeni. Z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi.

Med dobre nedvomno spada njena odlična prilagodljivost potniškega prostora. Kadar je treba, sprejme do sedem potnikov, in če jih je manj, na primer pet, sedežev v zadku sploh ne boste opazili. Njun sistem zlaganja je zelo dovršen, saj se poglobita v dno in s svojima hrbtnima deloma tvorita ravno površino prtljažnika.

Za odtenek manj dognan – pri najnovejših tekmecih se v dno zlagajo tudi sedeži v drugi vrsti – se zdi sistem zlaganja klopi. Ta je vzdolžno pomična, kar je pohvalno, in izdatno prilagodljiva, kadar pa potrebujete večji prtljažni prostor, od vas zahteva, da sedišče potisnete v navpičen položaj in jo zapeljete k hrbtoma prednjih dveh sedežev. Preprosto in za uporabnika sila lahkotno.

Manj preprost za uporabo je Oplov informacijski sistem, ki je zaradi nelogične kombinacije gumbov, ki jih je treba pritisniti, oziroma njihove nelogične razporeditve na trenutke preveč zapleten. Res pa je, da se ga po nekaj dneh navadite, in ko ga usvojite, postane veliko bolj prijazen.

Tako kot položaj za volanskim obročem, ki mu ne moremo prav veliko očitati. Morda bi nekateri raje videli, da bi se voznikov sedež spustil nižje ali da bi bili merilniki osvetljeni v drugi barvi in ne tradicionalno rumeni, toda to so malenkosti. To pa ne velja za držala pločevink, ki smo jih pogrešali v notranjosti, in majhni zunanjih vzvratni ogledali, ki sta premajhni, da bi lahko bili v pomoč. Zlasti pri vzvratni vožnji. Škoda. Možje, ki so bdeli nad prenovo, bi lahko pomislili tudi na ti dve stvari.

Bodočim lastnikom Zafir bi nedvomno bolj koristili kot nov motor, ki ga najdemo v ponudbi. Pravzaprav ni nov, saj je 1, 7-litrski dizel že dolgo časa znan Oplov dizel, v izvirniku z oznako DTI in neposrednim vbrizgom. V zadnjem času so ga le obogatili s skupnim vodom, nanj pritisnili oznako CDTI, mu povečali moč in ga v dveh izvedenkah (81 in 92 kW) ponudili trgu.

Ideja je trendna – prostorninsko manjši motor zmore v močnejši 92-kilovatni različici enako količino navora kot 1, 9-litrski CDTI in ima 5 'konjičev' več moči. Težava je drugje. Največji navor doseže šele pri 2.300 vrtljajih v minuti, ko sunkovito povleče do 3.500 vrtljajev v minuti (čeprav največjo moč po tovarniških podatkih doseže pri številki 4.000 na merilniku vrtljajev), v vseh drugih območjih pa je skoraj neuporaben.

Kljub šeststopenjskemu ročnemu menjalniku, ki bi zaradi krajših prestavnih razmerij, kot jih imajo petstopenjski, moral poskrbeti za več živahnosti v spodnjem območju. Pa ne, za kar je verjetno krivo tudi dejstvo, da je menjalnik enak kot pri 1, 9-litrskem dizlu, ki si ga je mogoče zaželeti še v močnejši v različici s 40 Nm več navora (320 pri ugodnejših 2.000 vrtljajih v minuti) in 30 'konjiči' večjo močjo.

Torej, če razmišljate o novi Zafiri in iščete naš nasvet, potem raje posezite po preverjenem in dodobra preizkušenem Fiatovem (1, 9-litrskem) dizlu z 88 kW. Ta ima po tovarniških podatkih sicer slabše pospeške (12, 2) in diseže manjšo končno hitrost (186 km/h), je pa zato bolj uglajen in povrh vsega še cenejši (200 evrov) od podobno zmogljivega dizla z Rüsselsheimovih polic (1.7 CDTI). Če v Corsi iščete tega in če bi Oplovi možje ob tem obudili tudi oznako GSI, pa bi to utegnila biti prava kombinacija, vredna dobrega razmisleka.

Matevž Korošec, foto:? Aleš Pavletič