Prvomajska hvalnica roadsterju

»A nisi rekel, da ne greš nikamor?« me v pogovoru sooči presenečena prijateljica. »Jah, rekel, rekel …« odvrnem. Resnica je ta, da nisem imel izbire. Bavarski roadster je eden tistih avtomobilov, ki sliši klic ceste, me zna pocukati za rokav in mi pri tem ponudi odprto nebo.

Potem je pač treba vstati s kavča in pravzaprav ne vem, če mi je kaj ljubšega kot to, da v torbo na hitro namečem par majic, spodnje perilo in kakšno knjigo, mimogrede nataknem še sončna očala, torbo zalučam v prtljažnik roadsterja in se odpeljem. Kam? Na morje, seveda! Vedno me preplavlja neizmeren občutek sreče, da imam ceste, kakršna je od Reke do trajekta za Pag, praktično na svojem pragu. Pa do tja še odseke, kakršen je čez Knežak.

No ja, saj je Z4 sicer tudi v garaži videti odlično. Danes je v družbi svojih prekipevajoče oblikovanih družinskih članov videti v povsem drugačni luči kot pred skoraj petimi leti, ko so ga v tej obliki predstavili prvič. Tako zame ostaja eden najlepših, zagotovo pa najpristnejši izdelek v ponudbi BMW.

Zanimivo – pa tudi eden manj pretencioznih. Pa ste vedeli, da so ga pred kratkim osvežili? Težko bi temu rekel »facelift«, prej minimalna merica botoksa v sprednjo masko in en Tic Tac za povrh. Zdi se, kot da je na njem nekaj svežega, pa niti slučajno na to ne znam pokazati s prstom.

A ker sem prebral objavo za medije, vem, da so preoblikovali masko odprtine za zrak in mu namenili novo barvno paleto. Vključno s to matirano barvo Frozen Grey iz nabora BMW Individual, ki Z4 zavije v vzdušje, kot ga doslej nisem bil vajen in bi ga prej morda pripisal kakšnemu AMG. Še zlasti z novimi črnimi 19-palčnimi platišči in poudarki paketa M Shadow Line.

Pomarančno rdeča notranjost – da ali ne?

Barva karoserije dobi nov kontekst, ko opazim, kako učinkovito hladi razgreto vizualno razpoloženje usnjene notranjosti v barvi Magma Red. Pri živih barvah oblazinjenja sem previden. Nekatere so zame preveč že same po sebi, druge so mi všeč pogojno – zahtevajo previdno parjenje z barvo karoserije.

No ja, ta me zadene na pravem mestu. V limuzini je verjetno ne bi imel, v roadsterju pa – ja, prosim! Res je kot žarja sredi magmatske kamnine. Ko sem se malo poigraval s konfiguratorjem, nisem našel kombinacije, ki bi mi bila bolj všeč. Predvsem pa ne s to barvo oblazinjenja. Okusno!

Ravnokar sem opravil tisto simbolično gesto s torbo in sončnimi očali (predstavljajte si jo v počasnem posnetku). Ampak šment, najprej moram še v Zasavje. Moj načrt na kavču preživetih praznikov se je sedaj povsem izjalovil. Pa me tudi to zares ne mori – na cesti od Litije do Hrastnika se da uživati.

Ura je pol devetih, in ker nimam veliko časa, bom namesto kave kar takoj odprl streho in si sveže prvomajsko jutro spustil naravnost v obraz – odlično za prebujanje in priložnost, da z Z4 nadomestiva ta štiri leta, odkar sva se nazadnje družila. In veste, Z4 mi nekaj pomeni že zato, ker je bil predmet mojega prvega pravega testa, z njim sem izgubil avtomobilsko novinarsko nedolžnost. Oprostite primerjavi, ampak prvega pač ne pozabiš nikoli!

Kakor koli pri BMW se je od moje tozadevne izgube nedolžnosti veliko spremenilo. Takrat je bil Z4 prvi z novim oblikovanjem notranjosti, ki se je kmalu pojavila še v serijah 3 in 4. Pri slednjih je nato ob prenovi fizična stikala v veliki meri posrkal veliki ukrivljen zaslon, Z4 pa se je spremembam izognil in ostal v – če vprašate mene – času prave mere digitalizacije upravljanja pri BMW. Primerno neokrnjenemu namenu roadsterja.

Tudi pogon je še vedno enak, kar me pomirja. Sicer sem potihoma pričakoval, da bodo moč prisilno polnjenega šestvaljnika izenačili – na trgih, kjer ne veljajo emisijske zahteve EU, ima namreč 285 kilovatov moči. Ali pa mu dodali možnost ročnega menjalnika, kot je Toyota storila s sestrsko Supro.

Pa se ni zgodilo – M40i ohranja zdravih 250 kilovatov (340 KM) in 500 njutonmetrov največjega navora. Ohranja pa tudi pogon na zadnji par koles, mehansko zaporo diferenciala in osemstopenjski samodejni menjalnik. Saj ste opazili, da elektrifikacije nisem omenil, kajne? Niti v najblažji obliki. Nobenih presenečenj torej, lahko se osredotočim na vožnjo.

Nadaljnje velike življenjske dileme

A najprej potrebujem minuto, da razmislim, katero pot naj uberem iz Hrastnika na Pag. Nazaj čez Knežak se ne bom vozil. Smiselno bi se bilo peljati do bližnjega Zidanega Mosta in potem iz Krškega do Žute Lokve, pa življenja ne mislim zapravljati na avtocesti. Pot si bom raje zakompliciral.

Grem nazaj do Litije in potem čez Bogenšperk in Žužemberk do Kočevja. Neskončno zavite ceste so skoraj prazne, streha še vedno odprta, poslušam novi album Depeche Mode in kričim od občutka svobode. Enkrat bom že prispel do morja! In to je bistvo vsega.

Pred mejo sem od vzhičenja že malce utrujen. Postanek za gorivo, zaprem streho in umirim vožnjo, da prihranim nekaj energije in ohladim pregrete čute. Avto s tem nima težav, Z4 med vožnjo ni željan pozornosti. Nekaj časa se brigava vsak zase in tišina ni neprijetna – ko gre za ljudi, je to zame znak kakovostnega odnosa.

Navsezadnje ni nabrit hiperaktivec, ki se je sposoben umiriti, pač pa obratno – resnoben, uglajen roadster z voznimi lastnostmi GT, ki se zna in zmore resno peljati. Ampak ga moraš za to animirati, mu zalučati palico. Okoli mene je tudi precej avtomobila (veliko več kot pri še toliko pristnejši Mazdi MX-5, na primer) in tudi notranjost ni utesnjujoča.

Do Fužin se pridružim trasi stare Karolinske ceste, tam pa zavijem levo proti kraju Lič, kjer v naselju kar med vožnjo spet odprem streho in – zalučam palico. Cesta skozi Ličko polje je namreč izredno zanimiva in lepa, v zadnjih desetih letih so jo prenovili. Dolgim ravnicam sledijo navdušujoči tekoči zavoji, kjer pridejo do izraza surove zmogljivosti.

Ničkolikokrat sem to že napisal na takšen in drugačni način, ampak ta šestvaljnik BMW (B58) je s svojimi zmogljivostmi skozi celoten razpon vrtljajev presneto blizu popolnosti. V načinu Sport ga z menjalnikom težko presenetim – ne glede na to, kdaj pohodim stopalko za plin, navor vzkipi kot kava, ki sem jo predolgo pustil na štedilniku.

Škoda, da tudi pri odprti strehi slišim le pridušeno basovsko brbotanje izpuha ob popuščanju plina. Zvok motorja mi je sicer všeč. Mrmra po medvedje, nastopa izjemno prefinjeno in postreže z lepim crescendom, ko ga spustim v višje vrtljaje. Skratka, slišim, občutim moč – sicer na prefinjen način, ni pa tiste prave vznemirljivosti.

Cesta se nato mimo znanega in idiličnega planinskega doma (priporočam postanek za kosilo) nadaljuje skozi gozd in se, zanimivo, zoži do te mere, da ni več prostora za dva avtomobila. K sreči tam ni žive duše niti ob sobotah na vrhuncu poletne sezone (ste zaznali namig?). Kmalu se odpre pogled na Jadran, spuščanje po stari ozki cesti proti Novem Vinodolskem pa je zanimiva izkušnja. Mimogrede, ste vi tudi včasih v avtu stavili, kdo bo prvi zagledal morje?

Popolno vreme za vožnjo z roadsterjem

Vreme je za vožnjo z odprto streho optimalno. Slabih 20 stopinj in malenkost oblačno. Vonj ogretega asfalta magistrale je začinjen z morskim zrakom, zahajajoče sonce je pobarvalo skalnata pobočja, značilne arome tamkajšnje flore se počasi prebujajo. Dodatna dimenzija, ki ti jo ponudi vožnja brez strehe, je v takšnem okolju res izrazita. Vedno se počutim kot v filmu, z močnim zavedanjem veličastnosti trenutka, ki ga z emocijami krepi izbira prave glasbene spremljave.

Sedaj že vem, da mi z njim najbolj prija živahna, hitra, a še vedno lahkotna vožnja. Toliko, da mi še vedno ostane več kot dovolj kapacitete za uživanje okolja, kot sem opisal v prejšnjem odstavku. Neposredni odzivi sprednje osi mi dajo veliko zadovoljstva ob vsakem vstopu v zavoj. Zlahka zmore še veliko več, ampak tega ne nagrajuje z občutkom vključenosti. Samo hitreje prispeš na cilj, ampak do trajekta imam še dovolj časa. Tu in tam kakšen zavoj vzamem bolj optimistično, na izhodu v igro vključim zadek in nato po ravnini motor sprehodim skozi vrtljaje.

V vrsti za trajekt vidim, da Z4 še vzbuja precej pozornosti. Ob poplavi monolitnih modelov SUV in križancev je takšen roadster vedno paša za oči. Opazujejo ga tako odrasli kot otroci, ki vedno pokažejo najbolj pristen odziv. Naslednji dan se mi je po dolgem času zgodilo celo to, da mi je na cesti sledil gospod, ki me je želel povprašati o avtomobilu.

Ko sem z njim na otoku, kjer je veliko premikanja med plažami, restavracijami in drugimi točkami z izrazito sproščenim prizvokom, pa je Z4 potem v svojem elementu. Rad si pasem oči na njem, se ukvarjam z njim, dobro se počutim tako v njem kot okoli njega. Četudi je sedaj že nekoliko umazan – Pag je le slan in prašen otok.

Narava tako pač posvoji njegovo podobo in to mu povsem pristaja. »Paše« tudi med oljke! Za krajše razdalje (poleti do plaže na primer) spustim okna in odstranim majhno, a učinkovito mrežico, ki omejuje vrtinčenje zraka v kabino – za še več občutka odprtosti. Nujno moram do Metajne in do Luna! Obe cesti imata nekaj čudovitih – kratkih, a sladkih – odsekov. Vedno z atraktivnimi pogledi, ki se jih nikoli ne bom naveličal.

Testi roadsterjev v tradicionalnem pomenu danes že skoraj nimajo več smisla, zato se podrobnostim tokrat nisem preveč posvečal. Že tako jih je na trgu vse manj in tudi Z4, ki ga prav zaradi tega cenim bolj kot pred štirimi leti, je težko pripisati kakšno tehtno kritiko. Niti z najbližjim tekmecem po tržni umestitvi, bolj športnim Porschejevim Boxsterjem, si nista toliko podobna. Slednji bo dobil električnega naslednika. Mazdo MX-5, ki je, zanimivo, še edina cenejša, naj bi čakala nova bencinsko gnana generacija. Kroži pa tudi informacija, da se Z4 s to generacijo poslavlja.

Že zaradi tega izkoristim vsako tovrstno priložnost in zato je to po svoje tudi hvalnica roadsterju, čeprav za solze kljub močnim občutkom nisem imel časa. Pet dni pozneje – takrat sicer z manjšo vnemo – sem v prtljažnik zopet vrgel torbo in nataknil sončna očala. Dopust bi se lahko končal na tej točki, a čakalo me je še 120 obmorskih kilometrov pod odprtim nebom. No, to je bistvo roadsterja. Lepo se je peljati tudi domov! 

Preberite še: Zakaj na televiziji nikoli ne boste zasledili Lamborghinijeve ali Ferrarijeve reklame?

Morda vas bo zanimal tudi pogovor, ki ga vodi Borut Pahor.