Peugeot 607 2.9 V6 Pack Ivoire

Oba nosita oznako opreme Pack Ivoire, kar se po slovensko prebere ’praktičnočistovsamožnavsakdanjaoprema’, za doplačilo si lahko zaželite le še ksenonske žaromete, navigacijo, pomnilnik, nastavitev sedeža ali kaj podobnega. Za deset milijonov kar ugodna kupčija, če seveda pozabimo na dejstvo, da Šestosedmica ne sodi med najmlajše avtomobile.

Da ne bo pomote: tudi 607 je, kot je pri avtomobilih v navadi, doživel pomladitev: nekaj novih barv in materialov v notranjosti, nova so platišča, in ko smo že pri obutvi, nov je tudi serijski sistem za nadzor tlaka v pnevmatikah, sistem za pomoč pri parkiranju ima sedaj senzorje tudi spredaj, nov je sistem Bluetooth za prostoročno telefoniranje, na zunaj pa boste novo Šestosedmico prepoznali tudi po letvicah na odbijačih v barvi karoserije ter po novi obliki prednjega odbijača (z večjo odprtino za svež zrak), ki štrli za tri centimetre dlje pred prednja kolesa.

To 30-milimetrsko povečanje prednjega previsa je posledica novega srca, 2, 7-litrskega turbodizla (pri Peugeotu pač nosi oznako HDi) s filtrom trdnih delcev. A o tej različici kdaj drugič, tokrat smo preizkusili cenovno enakovredni (ja, tudi Peugeot spada med znamke, ki na račun voznikov avtomobilov z bencinskimi motorji ’subvencionira’ voznike dizlov) bencinski šestvaljnik. Tudi tega so ob pomladitvi rahlo prenovili. Zdaj zmore 211 uglajenih konjev, ki so večino časa povsem tiho, a se ob povečanih voznikovih zahtevah oglasijo s pridušenim renčanjem.

Kombinacija s šeststopenjsko avtomatiko je odlična, še posebej pa navduši pripravljenost menjalnika, da pravočasno (že med zaviranjem) prestavi v nižjo prestavo. Tako kakršnakoli potreba po (sicer mogočem) ročnem sekvenčnem pretikanju odpade. Ta avto pravzaprav ponazarja bistvo menjalniške avtomatike v dobrem avtomobilu: zataknite v D in na vse skupaj pozabite. Zmogljivosti je (relativno, seveda) vedno dovolj, ni treba poslušati dizelskega ropotanja, nobenih sunkov turbinskega polnilnika. In poraba s svojimi povprečno štirinajstimi litri tudi ni pretirano visoka.

Poleg tega ima avtomatika še eno dobro lastnost, odlično namreč zamaskira vse negativne lastnosti prednjega pogona, še posebej v kombinaciji s precej moči in dokaj mehko, udobju naklonjeno nastavitvijo podvozja. Vrtenja koles v prazno (tudi ob zavijanju) je tako malo, pa zato tudi sistemu za stabilnost ni treba veliko posegati v sporazumevanje med voznikom in avtomobilom.

Podvozje? Predvsem udobno, potem udobno in šele na tretjem mestu udobno. Športnosti tule raje ne omenjajte. Do zadnjic potnikov se prebijejo le redke neravnine, pa še te prej zaslišijo kot začutijo. Škoda, ker se ne tako udobno sedi na prednjih sedežih: tu je vzdolžnega pomika še vedno premalo, enako velja za globinsko nastavljivost volana, vse skupaj pa na daljših poteh večje voznike utruja.

Boljša rešitev je (ob majhnih potnikih spredaj) vožnja na zadnjih sedežih, vsekakor pa se starost zasnove Šestosedmice pozna tudi tu: glede na celotno dolžino vozila je medosja in s tem notranje dolžine bolj malo, zato pravega prostorskega razkošja ne pričakujte. Glede na ceno pa sploh ni slabo.

Sicer pa se pravzaprav bistvo tega ’Najpežoja’ suka ravno okoli cene in opreme. Za dobrih 10 milijonov dobite uglajeno, ne sicer vrhunsko prestižno limuzino z veliko opreme, udobja in zmogljivosti. Če niste ubrisani na zveneče znamke in na limuzinsko športnost (in v višino ne presegate kakega metra osemdeset), z izbira Šestosedmice ne morete ustreliti mimo.

Dušan Lukič

Foto: Aleš Pavletič