Peugeot Partner 2.0 HDi XT+

Rahlo tovornjaški občutek za volanskim obročem jih očitno ne moti. Pa tudi, zakaj bi jih? Tako sedijo nekoliko višje, imajo boljši nadzor nad prometom in vožnja je precej manj utrujajoča. Očitno so popolnoma zadovoljni tudi z nekoliko manj kakovostno plastiko in tkanino v notranjosti. Razumljivo, saj je zato potniški prostor precej bolj trpežen in manj občutljiv na umazanijo. No, zagotovo pa se v tem avtu ne morejo pritoževati nad prostorom. Slednjega je v Partnerju in njegovih tekmecih resnično v izobilju.

Kako tudi ne, saj je, kot smo že ugotovili, neverjetno podoben dostavniku. Ampak to je le dobro. Po dostavniku je Partner podedoval tudi stranska drsna vrata. Zdaj ima že serijsko dvoja - tako na levi kot na desni strani - in če morda še ne poznate njunih prednosti, se spomnite le na ozka parkirišča. Tam jih lahko otroci, pa tudi odrasli, da ne bo pomote, brez zadržkov odpirajo in zapirajo in verjemite, da ste lahko ob njihovem početju povsem mirni, saj ne bodo poškodovali ne vašega ne sosednjega avtomobila.

Nekaj več pozornosti zaradi dokaj visokega pragu zahteva le izstopanje. Toda verjetno ljudje, ki se odločajo za nakup takšnega avtomobila, z dvigovanjem nog navadno nimajo večjih težav. Prednja sedeža in zadnja klop pravzaprav ne predstavljajo ničesar pretresljivega, če odmislimo zanimive barvne kombinacije, ki jih srečamo v opremi Vagabund. Sedenje na njih je povsem povprečno, kar velja tudi za nastavljivost prednjih dveh sedežev. Bodo pa tisti višji zagotovo nadpovprečno zadovoljni s prostorom nad glavami. Tega je celo toliko, da pred voznikom in sovoznikom najdemo še polico, namenjeno različnim drobnarijam. To pa je ponovni dokaz, da je Partner še najbližje dostavnikom. In to lahko z gotovostjo trdimo tudi za prtljažni prostor. Že v osnovi ga je toliko, da zlaganje prtljage sploh ni potrebno. Če vam ustreza, jo lahko kar zmečete.

Da ne bo priromala v potniški prostor, pa poskrbi zaščitna ograja, ki hkrati tistim, ki imajo radi urejen tudi prtljažni prostor, omogoča, da ga napolnijo vse do stropa. In ko tudi takrat ni dovolj prostora, lahko v Partnerju seveda zložimo in podremo še zadnjo klop. V razmerju 1/3 proti 2/3. Ni kaj, uporabno! Toda ne do te mere, da bi si Partner zaslužilo pohvalo. Pa tudi drugi njegovi tekmeci ne. Za avtomobile te vrste se namreč najraje odločajo tisti, ki s seboj navadno tovorijo tudi precej dodatne prtljage. Pa s tem ne mislimo le na škatle in »gajbice« s krompirjem, ampak predvsem na športno opremo. In prav tu se zatakne.

Partner namreč v dolžino meri komaj dobre štiri metre, to pa pomeni, da njegov prtljažni prostor, tudi ko podrete zadnjo klop, še vedno ponuja le slabih 1, 3 metra dolžine. Tako na primer za smuči, pa čeprav so te s poudarjenim stranskim lokom in zato nekoliko krajše, zadaj še vedno ni dovolj prostora. In kaj vam v tem primeru preostane? Pravzaprav le eno. Žrtvovati morate širši del zadnje klopi, s tem pa namesto enega kar dva sedeža. Precej neprijetno! Še posebej če pomislimo, da bi to težavo preprosto rešili že z odprtino v naslonjalu zadnje klopi.

Pa pustimo graje ob strani in se posvetimo še prenovi, zaradi katere je Partner sploh prišel k nam na test. Zadek večjih sprememb ni doživel. Pravzaprav so edine opazne novosti le zaščite na zadnjih lučeh, ki pa so tako ali tako v sklopu opreme XT+. Mnogo bolj preseneča prednji del, ki z novimi zajetnejšimi žarometi in s poudarjenim prednjim odbijačem spominja celo na polterenska vozila. Snovalci so mu ob tem namenili še dodaten kozmetični paket (meglenke, lita platišča …) zaščite prednjih žarometov in blatnikov, nekoliko povišano karoserijo od tal in celo zaščitno ploščo dna motornega prostora. Prenova je zajela tudi notranjost, predvsem armaturno ploščo, ki je zdaj dobila čistejše linije, nekaj dodatnih predalčkov ter dekorativne dodatke, novi pa so tudi volanski obroč in obvolanske ročice. Toda vse to, če odmislimo prijetnejše počutje v notranjosti, osnovnega vtisa v vožnji ne spreminja.

Partner še vedno ostaja Partner, kot ga poznamo. Testnega je poganjal 2, 0-litrski turbodizelski motor (HDi), ki zaradi obilice navora ponuja dovolj udobno vožnjo pri manjših hitrostih, žal pa v šibkejši izvedbi, ki je v Partnerjih edina na voljo, pri večjih hitrostih ne uspe več dovolj prepričljivo kljubovati veliki čelni površini.

Grajo si zasluži tudi menjalnik, pravzaprav Peugeotova največja hiba, saj je nenatančen, prestavljanje pa grobo. Vendar če hitrosti niso večje od omejitev, moramo priznati, da je vožnja s Partnerjem lahko kljub temu izjemno udobna. Tudi zaradi vzmetenja, ki skrbi za to, da v ovinkih izdatnejšega nagibanja karoserije ni čutiti.

Žal pa tokrat nismo uspeli preizkusiti, kaj resnično zmore Partner v »polterenski« izvedbi. Delno so bile za to krive gume, ki niso bile zimske, temveč polterenske, večinoma pa zapora diferenciala, ki je testni Partner sploh ni imel. Ta je na voljo šele v opremi Vagabund.

Toda kot smo v uvodu zapisali, prenovljeni Partner ni le privlačnejši, ampak tudi uporabnejši. Že zaradi povišane karoserije od tal in dodatnih zaščit. Če vas mikajo izleti zunaj urejenih podlag, pa povprašajte po izvedbi Vagabund.

Matevž Korošec

Foto: Aleš Pavletič