Peugeot Partner Tepee 1.6 BlueHDi 100 Active

Včasih so bili takšni avtomobili prej dostavniki s sedeži kot družinski avtomobili, a razvoj je prinesel svoje in v kupu meril se takšni avtomobili ne odrežejo prav nič slabše kot klasični osebni avtomobili. Tu in tam (to je glede na ceno in velikost tudi razumljivo) pa razlike obstajajo. Plastika je lahko trše vrste in kak oblikovalski detalj je bolj deloven kot družinski, a s tem se je treba (še vedno) sprijazniti, če kupujete tak avto. In to, kakšen bo občutek, je odvisno tudi od tega, katero različico avta izberete. Pred časom smo imeli na testu sestrski avto Peugeotovega Partnerja, Berlingo. Z močnejšim dizlom in boljšim paketom opreme. Razlika je seveda opazna, predvsem tehnično.

'Stokonjska' različica 1,6-litrskega turbodizla z oznako BlueHDi je, sploh v kombinaciji s petstopenjskim menjalnikom, premalo zmogljiva za klasično družinsko uporabo, predvsem ko so hitrosti avtocestne in ko je avto bolj naložen. Takrat je treba motor priganjati, ko 120-'konjske' različice še ne bi bilo treba, in manjkajoča prestava pomeni, da se motor večkrat znajde v območju vrtljajev, kjer ni najbolj varčen. Če ste sicer bolj varčne sorte, je lahko seveda varčnejši od zmogljivejšega brata (to se je izkazalo tudi na našem normnem krogu), a tudi bolj žejen (kar se je izkazalo pri testni porabi). In ker je cenovna razlika vsega tisočaka, je izbira močnejšega motorja boljša odločitev. Več je v tem primeru res več, še posebno, če potem dodate še tisočaka za opremo Allure (tega pri šibkejšem motorju ne morete) in dobite res vse, kar potrebujete, vključno s samodejno klimatizacijo, tipalom za dež, na dotik občutljivim zaslonom za upravljanje informacijsko-razvedrilnega sistema, tri posamične sedeže zadaj, parkirna tipala in še kup drugih dodatkov, ki avto naredijo bolj civilen. Res je sicer, da potem stane 22 tisočakov in pol – a to je še vedno tisočaka ceneje kot testni Partner, ki je imel skoraj enako opremo, ki pa jo je treba doplačevati kos za kos (ker se ob tem motorju, kot omenjeno, ne da izbrati bogatejšega paketa opreme). Cena je na koncu lahko (kar poglejte v tehnične podatke) tudi precej nižja. Veliko pod 20 tisočaki.

Partner svojih dostavniških sorodstvenih vezi ne more povsem skriti. Materiale v notranjosti smo že omenili, podobno velja (ko gre za višje voznike) za položaj za volanom, pa tudi pri zvočni izolaciji ni prav v vrhu razreda. Voznika lahko zmoti še nenatančna in glasna prestavna ročica (petstopenjski menjalnik je tu slabši od šeststopenjskega). Da je volan tudi posredne sorte, je pričakovano, in da podvozje dovoljuje precej nagibanja karoserije (je pa zato precej udobno), tudi ni presenetljivo. Takšne stvari pač sodijo v tak avto – in tisti, ki potrebujejo avto, ki bo zlahka vozil družino s prtljago ali pa se v hipu spremenil v avto, v katerega zlahka pomeče kolesa (ali še kaj večjega), ve, da nič ni zastonj. In če se stvari lotijo pravilno, bodo za manj denarja dobili več. Ja, tudi manj je lahko več.

Dušan Lukič foto: Saša Kapetanovič