Sodobna tehnologija, ki pa je skoraj zagotovo ne boste opazili - a vam bo pomagala!

Serija se nadaljuje. Tokrat je v roke voznikov uredništva prišel še drugi model, ki dokazuje, da je Kuga res najbolj vsestransko hibridiziran model v Fordovi paleti. No, za razliko od polnega hibrida je ta verzija precej bolj tehnološko enostavna in prav tako preprosta za uporabo. Gre namreč za tako imenovano blago hibridno različico, torej za model, kjer je elektromotor namenjen le pomoči motorju z notranjim zgorevanjem in pri sobivanju obeh pogonov res igra opazno podrejeno vlogo. Pravzaprav je njegovo glavno delo odločen in hiter zagon dizla pri delovanju sistema start/stop, drugotna pa je pomoč pri pospeševanju. Temu primerni so tudi rezultati, predvsem porabe. A zato gre tudi za cenovno najbolj prijaznega hibrida.

Gremo torej lepo po vrsti ... Doslej smo uspeli dodobra opisati klasiko: dizelski pogon s samodejnim menjalnikom in štirikolesnim pogonom ter polnega hibrida (ki ima ravno tako možnost tovrstnega pogonskega 'dodatka'). Pri prvem je večino članov uredništva prepričala kombinacija moči, navora in oprijema, pri drugem pa umirjenost, zelo zgledne zmogljivosti, elegantno delovanje in skupna poraba.

No, tale kombinacija je vendarle nekaj posebnega, saj gre ravno tako za dvolitrski štirivaljni dizel, soroden prvemu testnemu modelu, le da ponuja 'le' največjo moč 110 kilovatov (150 KM), pri delu pa mu pomaga močan zagonski alternator, ki je z jermenico povezan z glavno gredjo. V določenem režimu vožnje pa zmore tako na gred poriniti do 50 njutonmetrov navora in 11,5 kilovata moči. Kar seveda ni kar tako. Seveda gre le za časovno omejeno pomoč, pri Fordu pa podrobnosti ne navajajo. Še bolj bistveno je, da je sistem, ki deluje na 48 voltov napetosti, s svojim močnim motorjem sposoben bliskovito hitro zagnati motor, ko je vklopljen sistem start/stop. Njegova posebnost je ta, da zmore izklopiti motor še pred zaustavitvijo – če voznik prestavi v prosti tek –, zažene pa ga v trenutku, ko voznik prestavi v prvo (oziroma v katero koli prestavo). In ne ko pritisne na sklopko, kot je to običajno. Vse skupaj deluje harmonično in nevsiljivo, predvsem pa bliskovito hitro in predvidljivo.

Dizel je pravzaprav precej miren, morda v hladnih jutrih še da od sebe nekaj dizelskega zvoka, potem pa se umiri in je, razen med priganjanji, pravzaprav zgledno miren in tih, no, raje bi rekel – zvočno zadržan. A kljub dejstvu, da tale Kuga (s skoraj 1,7 tone) ni prav lahkoten avto, tale motor deluje zares odločno, sploh ob pospeševanju – kjer svoje zagotovo doda še e-motor, celo tako, da se lahko prednje gnana kolesa za trenutek ali dva zavrtijo v prazno. Seveda gre del tega pripisati tudi zelo kratki prvi prestavi (in končnemu razmerju v diferencialu), kar je morda želja proizvajalca, da olajša vožnjo po slabih cestah in strmih vzponih. Ampak kaj, ko si štirikolesnega pogona, s katerim bi imel tak menjalnik pravi smisel, ni moč omisliti niti za doplačilo ... Brez skrbi – razen blago zatikajočega se prehoda med prvo in drugo deluje menjalnik udobno, hitro in natančno. Pa saj od Forda drugega niste niti pričakovali. A za samodejnost sprašujete? Tudi jaz sem, a je v tej kombinaciji ne ponujajo.

No, po skoraj dva tisoč prevoženih kilometrih (do zaključka redakcije) smo si vozniki malce izmenjali izkušnje in preverili porabo. Ta se je dolgoročno ustalila pri zelo zmernem 5,7 litra, kar ni tako daleč od tovarniško navedene porabe (med 5 in 5,2 litra). Je pa res, da lahko zaradi dokaj kratkega končnega razmerja hitri avtocestni kilometri dodajo nekaj decilitrov pri porabi – morda kakšnega pol litra, če se vam res mudi. Pri čemer bi sam lahko rekel, da prevelikih odstopanj med uporabo voznih programov nisem opazil – ne med vožnjo, ne pri porabi. No, športni progam doda nekaj iskrivosti pri navorski krivulji, več pa ne. Saj je menjalnik v rokah voznika, na delo podvozja pa, kot ugotovljeno, (na žalost) pač ne vpliva.

Vse ostalo pa je, kot sem in smo že ugotovili, prostorsko zelo uporaben in praktičen SUV – s pomično zadnjo klopjo, ugodnimi prtljažnimi litri, spodobno izdelavo, temeljitim vpetjem koles in natančnim, povsem limuzinskim vodenjem. Pa nepotrebno čvrstostjo podvozja ST-Line, ki ga odsvetujem, sploh z 19-palčnimi platišči (in nizkimi, čvrstimi boki pnevmatik). No, zadnje jemljite z rezervo, saj je to pač oprema testnega primerka, sami pa lahko ta denar prihranite in ga naložite v kakšen uporaben vozniški 'priboljšek', na primer v kak tehnološki paket, ki velja skoraj toliko kot ST-Line in večja platišča. Nasvet pač.

Prihodnjič pa kaj več o udobju, praktičnosti ...

Besedilo: Matjaž Korošak · Foto: Uroš Modlic, Urban Bat

Infobox:

Voznikov dnevnik: Ford Kuga 2.0 TDCi mHEV ST-Line

Datum prihoda: 30. 7. 2021

Dolžina testa: 4 mesece

Prevoženo skupaj: 26.576 km

Prevoženo na mesec: 1.850 km

Stroški: 0

Poraba: 5,7 L/100 km

Preberite še:

• Podaljšani test 1: Ford Kuga 2.0 TDCI ST-Line
• Podaljšani test 2: Ford Kuga 2.0 TDCI ST-Line (2021)