Podaljšani test: Honda Civic 1.6 i-DTEC Sport

Odkar sem letos maja obiskala Deželo vzhajajočega sonca, imam teorijo, iz katere se moj dragi norčuje, jaz pa vem, da drži kot sekundno lepilo Super Attack: na vsakem koraku me namreč zasledujejo Japonci in vse, kar je japonskega. Pašto sem gladko zamenjala za suši, med službenim časom se nalivam z juho miso, v prostem s sakejem, odkrila sem čar dokolenk in karirastih krilc, s Hello Kitty pa, priznam, imava tesno razmerje od nekdaj. Ko mi je urednik pred nosom pomahal s ključi japonskega avta, sem preprosto vedela, da je na delu usodna privlačnost, in mirno odgovorila: »Arigatou.« Najprej sem pobrala babico, ki se je takoj navdušila nad strupenim videzom avta, »zaradi katerega se že na daleč vidi, da je hiter kot blisk«, všeč pa so ji bili tudi izjemno udobni sprednji sedeži in presenetljiva tišina v potniški kabini (ne, babi niti slučajno ne sliši slabo).

Mami, ki sva jo z babi pobrali pri frizerju, se ni mogla načuditi neverjetno prostornemu prtljažniku, zaradi česar se je bilo potem treba ustaviti še v vrtnariji, da »izkoristimo možnost izrednega prevoza«. Popoldanski obisk prijateljice v moji rojstni vasi je vznemiril soseda, ki sicer vozi številne dražje avtomobile, in odpeljala sem ga na testno vožnjo – ko sva se vrnila na dvorišče, me je diskretno vprašal, ali imam novega 'šocnla'. Odkar sem občasno postala testna voznica, je na vasi zaokrožila legenda o Tini in njenih številnih ljubimcih. Pa se igrajmo: namišljeni ljubimec, ki naj bi mi domnevno posodil športno Hondo Civic, je lovec, in ne copata. Je dober ekonomist, ker mašina ne pije več kot dobrih pet litrov, in malo tudi snob, ker tak­šen avto ne bo nikoli preplavil ulic – preveč poseben in ravno malo predrag.

Avto ima izjemno učinkovit turbodizelski motor popularne prostornine 1.6 litra, ki pa si mogoče vseeno ne zasluži oznake Sport. Mislim, zame že, za nekoga, ki je vsaj od daleč že videl Ferrarija, pa niti ne. Motor je močan, a spet ne tako poskočen, da bi ob pritiskanju na gas ponesreči končala na strehi kakšnega manjšega avta, ki bi se cijazil pred mano v koloni. Nova Honda Civic je kot dober rekreativni voznik v dirkaškem kombinezonu, ravno ta dirkaški kombinezon pa me je zavedel, da sem avto zvečer parkirala direkt v 'bokse' na pločnik pred hišo – počutila sem se kot dirkač, ki ima posebne privilegije, poleg tega pa se mi je zdelo, da bo avto pod hišo bolj varen. Zjutraj sem odprla okno in pogledala dol – avta ni bilo! »Vedela sem, da mi ga bodo ukradli!« sem rekla Gašperju. »Obleci se, greva na Cesto dveh cesarjev!« mi je rekel in vzel ključe svojega oldtajmerja. Ampak ko je avto tako lep, da se mu ne more upreti niti ljubljanski pajek ... Ne bi verjela, če ne bi doživela!

BEJBA OCENJUJE

Prvi vtis: Gremo na dirkališče! Cena: 26.530 EUR – za ta denar bi lahko kar nekajkrat obkrožila svet.

Poraba goriva: Če avto zadenem na loteriji, lahko svet glede na izjemno majhno porabo goriva obkrožim kar z njim.

Ljubezen in zadnji sedeži: Udobnost z nekaj kontraindikacijami – višina, teža, klavstrofobija.

Posebni plusi: Majhen in odebeljen dirkalni volanski obroč; najboljši menjalnik pod soncem s kratkimi in natančnimi prenosi; neverjetno udobni sedeži in veliko prostora – tako spredaj kot zadaj, predvsem pa v dvodelnem prtljaž­niku; močno srce in velika hitrost (Avtomagazinovci so ga brez hudih naporov navili na 207 kilometrov, jaz pa jim bom verjela na besedo).

Posebne pomanjkljivosti: Malo slabša preglednost nazaj in vstran ter nekoliko nenavaden pogled na armaturno ploščo ... a avto je vesoljski in tam zgoraj ni toliko prometa, za vožnjo po Zemlji pa priporočam malo več previdnosti.

bese­di­lo: Tina Torelli