Podaljšani test: Honda Civic 1.8 i-VTEC Sport

Nekaj je jasno: Honda Civic je dovolj drugačen avtomobil, da marsikoga pusti povsem ravnodušnega, spet druge močno navdušuje. Prav ti ljubitelji so tudi najzvestejši kupci, tem so Hondini modeli preprosto – všeč. Tudi Civic. Ta je še vedno precej neobičajen avtomobil. Oblikovno drugačen, prej športen kot puritansko dolgočasen. Zanimivo, ni všeč le mladini, vozi ga tudi precej starejših voznikov (in voznic!). Razlogov, zakaj je tako, je verjetno veliko, a eden od njih je zagotovo tudi sloves japonske znamke. Saj veste, japonci so zanesljivi, se ne kvarijo ipd.

Tudi zato, predvsem pa, da ga spoznamo do obisti, smo na daljši preizkus dobili Hondo Civic z 1,8-litrskim bencinskim motorjem. Štetje vrat se ustavi pri številki pet, kar pomeni, da preizkušamo kombilimuzino. V primerjavi s klasično limuzino bi jo z lahkoto označili za bolj privlačen avtomobil, ki z ostrimi robovi, gladkimi in jasno začrtanimi oblikovnimi linijami precej izstopa iz povprečja avtomobilov nižjega srednjega razreda. S tem so pri Hondi seveda tudi tvegali, saj je oblika v marsikaterem gospodinjstvu zelo pomemben dejavnik pri nakupu.

In če pregovor pravi, da je za lepoto oziroma lep videz treba kdaj tudi potrpeti, mora v Civicu potrpeti tudi voznik. Medtem ko je pri prednjem delu avtomobila vse lepo in prav, ima tudi Civic v zadnji generaciji zadaj prepolovljeno, torej dvodelno zadnjo šipo. Oblikovno je koncept zadka avtomobila povsem spodoben, v praksi pa zahteva veliko privajanja in previdnosti. Predvsem seveda med vzvratno vožnjo, ko se je treba odločiti, ali gledati skozi zgornjo ali spodnjo šipo, morda le v vzvratna ogledala? Seveda je pomemben dejavnik tudi višina voznika, še tako visok pa v slabem vremenu skozi zadnjo spodnjo ne vidi nič. A saj veste, za lepoto je treba potrpeti!

Bolj prijazen je Civic v notranjosti. Okej, tudi poseben, saj z živobarvnimi merilniki marsikoga hipoma razočara, spet drugim je drugačnost všeč. V vsakem primeru zahteva upravljanje in razumevanje notranjosti Civica nekaj privajanja, predvsem pri upravljanju izbirnikov in radijskega aparata, pregledovanju osnovnih informacij potovalnega računalnika in ugotavljanju, kje se kaj prikazuje. Namreč čeprav so pred voznikom oziroma za volanskim obročem trije merilniki, ti prikazujejo na osrednjem večjem motorne vrtljaje, hitrosti pa ne. Ta se prikazuje v digitalni obliki na posebnem zaslonu tik pod prednjo šipo, družbo mu dela še osrednji informacijski zaslon. A navada je železna srajca in tudi Civicove notranjosti se človek hitro privadi. In potem se lahko kaj hitro zgodi, da postane povsem spodobna in všečna.

V Civicih se je navadno vedno dobro sedelo in tudi v zdajšnjem se. Tako na prednjih dveh sedežih kot na zadnji klopi, kjer je presenetljivo veliko prostora. Tudi na račun japonske pregnanosti, ki ne dopušča pretiranega vzdolžnega pomika prednjih dveh sedežev in tako ohranja varno prostornost zadaj.

Motor je že znan. Bencinski z 1,8 litra prostornine, ponuja 141 'konj'; pohlevnih, če pri vožnji nisi odločen. Običajna vožnja namreč ni nič presenetljivega, avtomobil se zdi podhranjen, prestavljanje med 1.000 in 2.000 motornimi vrtljaji je gladko, motor deluje brez težav, niti ne cuka, le moči ni. Je kaj narobe, se vprašaš. Seveda ne, saj sediš v Hondi.

To pa pomeni, da motor največjo moč doseže šele pri visokih 6.500 vrtljajih, največji navor 174 Nm pa pri 4.300. Potrebni so torej odločnost, visoki vrtljaji in kasnejše prestavljanje. S takim načinom vožnje se Civic tudi z 1,8-litrskim bencinskim motorjem izkaže za živahen avtomobil, a je treba ob tem vzeti v zakup tudi malce več­jo porabo goriva. A če to postane prevelika skrb, ponuja Civic tudi eco program. Kaj, zakaj in kako vozimo v tem programu, pa v naslednjem zapisu.

Besedilo: Sebastjan Plevnjak