Podaljšani test: Mazda2 G90 Attraction

Mazda2 četrte generacije je z obliko, ki ji rečejo KODO oziroma duša gibanja, navdušila že marsikaterega mimoidočega opazovalca, veliko pa jih je dvignilo palec po poskusni vožnji. Tudi pri Avto magazinu, kjer menjamo avtomobile hitreje kot spodnje hlače, po daljši vožnji ni nihče ostal povsem ravnodušen do našega dolgoprogaša, čeprav smo mu poleg pozitivnih lastnosti dodelili tudi nekaj črnih pik. Mazda2 je seveda zaradi svojih dimenzij predvsem mestni avtomobil, zato je tudi v Sloveniji velikokrat drugi avtomobil v družini, pogosto pa za volanom vidimo študente oziroma mlade voznike. V mestu se res počuti domače, saj je njegovo upravljanje peresno lahko opravilo, sistem za ugašanje ob kratkotrajnih postankih pa deluje suvereno in prav nič moteče.

Zgolj 1,5-litrski atmosferski motorček, saj pri Mazdi raje kot na turbopuhala in manjše prostornine stavijo na preizkušene (in z novo tehnologijo obdelane) motorje, postreže z dovolj navora že pri nizkih vrtljajih, zato je vožnja tudi s četrto ali peto prestavo po mestu povsem mogoča in z vidika manjše porabe goriva tudi zaželena. No, ker avtomobile na podaljšanem testu pogosto priganjamo tudi po avtocesti, pogrešamo šesto prestavo, ki bi zmanjšala motorne vrtljaje pri 130 km/h in še malce ukrotila žejo. Tako so naši izračuni pokazali, da z Mazdo2 porabimo povprečno 7 litrov goriva na 100 prevoženih kilometrov, kar mogoče niti ni toliko, če upoštevamo, da so za volanom različni vozniki, ki jim je skupna le ena lastnost: da se jim mudi. Novinarsko delo je tradicionalno dinamično in stresno, zato še vedno pogrešamo parkirna tipala, ki bi olajšala hitro smukanje po mestu z ene na drugo tiskovno konferenco. Je pa zato vsaj pregleden – tudi vzvratno!

Zanimivo, na velikem testu smo imeli močnejšo različico G115 (oznaka seveda pomeni bencinski motor s 115 'konji', op. a.), ki je porabila dva decilitra manj goriva na normnem krogu in kar slabega pol litra pri povprečni porabi na testu. Da, poznala se je šesta prestava in verjetno tudi dejstvo, da smo se z njim vozili bolj umirjeno po mestu in predmestju kot dinamično po avtocesti. Dejstvo pa je, da sta pri supertestni Mazdi2 prav na avtocesti prišla do izraza predvsem tempomat ter sistem Line Departure Warning System, kar bi po slovensko prevedli kot sistem, ki pomaga ohraniti avtomobil na voznem pasu. Na ročno klimatsko napravo smo se kmalu navadili, pri čemer gre zasluga tudi zatemnjenim zadnjim šipam, še vedno pa vihamo nos nad dnevnimi lučmi, ki ne omogočajo samodejnega preklopa v nočno osvetlitev. Kit za popravilo gume sicer ni najboljša rešitev pri večjih poškodbah gume, pripomore pa k izdatnejši velikosti prtljažnika.

V Cliovem razredu, kot ga radi imenujemo, spada kljub skromnejšim zunanjim dimenzijam najmanjše Mazde v zlato sredino. Pri preklopljeni zadnji klopi smo v avtomobil stlačili tudi moško kolo, zato se ne bojte, da Mazda2 ne bi mogla gostiti dveh odraslih in dveh otrok. Kaj pa če peljete še tri prijatelje na zabavo? Na poti bosta tista zadaj malce potrpela, nazaj grede pa jim bo prav gotovo vseeno. Saj veste, alkohol niža kriterije in sprošča mišice. Osrednji zaslon, ki je občutljiv za dotik, in stikalo za upravljanje med prednjima sedežema smo že večkrat pohvalili zaradi preglednosti in preprostosti uporabe. Če nočete imeti prstih odtisov na velikem zaslonu, lahko uporabljate tudi omenjeno stikalo med sedežema, ki ima tudi pet bliž­njic v obliki gumbov ter prav prijazen naslon za zapestje.

Armaturna plošča deluje resno in je mogoče celo premalo barvno razposajena, lahko pa potrdimo, da je občutek glede kakovosti izdelave vrhunski. In ko vsakič znova sedeš za večfunkcijski usnjeni volanski obroč in si naravnaš priljubljeno radijsko postajo, ki kdaj iz nerazumljivega razloga slabše sprejema signal, potem si pripravljen na mestne potepe. Z družino, prijatelji ali sam s kolesom v prtljažniku, ki ga hočeš dostaviti bliže kolesarski stezi.

bese­di­lo: Aljoša Mrak