Podaljšani test: Seat Leon SC 2.0 TDI (135 kW) FR

Bilo je na štajerski avtocesti pozno zvečer, na poti proti Ljubljani. Nekje blizu Vranskega se je zadnja izmed osmih pik, ki v podaljšanotestnem Leonu označujejo nivo goriva, pobarvala rdeče. Ja, na rezervi smo. Hkrati je potovalni računalnik trdil, da je goriva še za 110 kilometrov, in glede na to, kakšna je bila poraba na dolgi poti do takrat, sem mu kar verjel. Super, šlo bo do doma, gorivo bom lahko natočil šele naslednji dan.

Potem so kilometri proti Ljubljani tekli in tekli, moje zaupanje v potovalni računalnik pa je padalo. Hudiča, je res možno, da na rezervi avtomobil pelje še toliko časa – in to po avtocesti, prav nič varčno. Bližje sem bil Ljubljani, bolj me je glodal dvom. Rdeča lučka je svetila že 40, 50 kilometrov, avtomobil pa je še kar trdil, da je goriva še za 70, 60 kilometrov.

Trmasto sem vztrajal in bil v dvoboju merilnika količine goriva in potovalnega računalnika na strani zadnjega – do ljubljanske obvoznice. Tam je potovalni računalnik še vedno trdil, da je goriva še za okoli 50 kilometrov, a skoraj 60 kilometrov po tem, ko se je prižgala rdeča lučka, sem klonil in zavil na bencinski servis. Nezaupanje je zmagalo.

Krivec za to je seveda način prikaza količine goriva, pravzaprav edina pomanjkljivost, ki sem jo našel na podaljšanotestnem Leonu. Za generacijo, ki se vse življenje vozi z analognimi merilniki goriva, pri katerih se da natančno pogledati, ali je bolj na začetku ali bolj na koncu rezerve (ali celo pod njo), so digitalni prikazi količine goriva sicer sprejemljivi, a le, če so natančni, torej če so na visokoločljivostnem zaslonu in z natančno grafiko. Teh osem pik mi pač ne vzbuja zaupanja, pa čeprav se je po točenju goriva izkazalo, da je imel prav potovalni računalnik, in ne moj slab občutek.

Besedilo: Dušan Lukič