Obogatena resničnost

Kar izvolite, odprite ta mogočna, težka, zajetna vrata, pošteno usločite hrbet in se spustite globoko tja za stebriček A. Čaka vas eden najboljših sedežev v avtomobilskem svetu. No, vsaj ko govorimo o kompromisu med športnostjo in udobjem. In po Porschejevih standardih je to najbolje, kar lahko dobite. Nastavljiv je v 18 smereh.

Če so vam všeč sodobne, preproste linije, ste na pravem mestu. Tak črno-beli svet z nekaj odtenki sivine je tole. Minimalističen, v celoti digitaliziran. Nekako tako, kot zapovedujejo današnji trendi elektrifikacije.

In da bi se dosedanji vozniki Porschejev počutili kot v znanem okolju, je instrumentna plošča, kot jo ugleda voznik pred seboj, digitalna simulacija klasičnih Porschejevih merilnikov, zaslon pa je ukrivljen. Palec gor, Porsche! Še en zaslon, občutljiv za dotik, je spretno integriran v vrh osrednje konzole, tretji, ki služi v prvi vrsti upravljanju klimatske naprave, ima pa tudi sledilno ploščico, pa v stičišče osrednje konzole z grebenom med prednjima sedežema. Všečen, sodoben minimalizem. Seveda z obvezno Porschejevo uro/štoparico povsem na vrhu armaturne plošče.

Usnje na armaturni plošči deluje žlahtno in spregledam kak rob, kak šiv, ki se je po standardih nekoliko odmaknil od Porscheja in približal tistim standardom, ki jih je v elektrificirano mobilnost vnesla Tesla. Se zgodi …

Počutili se boste športno utesnjeno, a hkrati boste imeli dovolj prostora v prav vse smeri, tako spredaj kot tudi zadaj. V redu, pet met­rov se mora nekje poznati. Prav tako 2,9 metra medosne razdalje. In dva metra širine tudi. In vse dokler ga ne spoznate, boste te mere, predvsem sedeč za volanskim obročem, jemali z zvrhano mero spoštovanja.

Odlično je, da so oblikovalci rameni nad prednjima kolesoma poudarili tako, da z izboklino laže ocenite, kje se Taycan konča. A tudi če boste imeli čez nekaj časa po druženju z njim že boljši občutek, vseh teh centimetrov ne boste obvladali nikoli. Že iz strahospoštovanja do platišč ne. Ste jih pogledali!? Res je, zlata so; bolje bi se podala, če bi bil Taycan črne barve. Morda tudi niso pravilna izbira, a so impresivna. Tako oblikovno kot dimenzijsko.

In če sem že pri številkah … 265 je širina pnevmatik spredaj, 305 (!) zadaj. Preseka 30 so in velikosti 21 palcev! Več vam ni treba vedeti. In vse to bi skorajda znali oceniti tudi, če bi jih le pogledali. Predvsem v širino zadaj. Kar ob tem morate vedeti, je, da izjem­no nizki boki in odsotnost bočne zaščite pomenijo, da se boste vselej ogibali tudi najmanjših lukenj na cesti in da boste zelo previdno parkirali ob robnikih. Praviloma s pretirano oddaljenostjo.

Ko po padcu, pardon, vstopu v kabino zaprete vrata, se Taycan zažene samodejno. Zažene? Khm … No, ja, vključijo se vsi sistemi in motor, pardon, motorja sta pripravljena za uporabo. A kakopak slišali ne boste ničesar. In naj vas to ne zavede. Dejansko ste na novo dimenzijo vožnje pripravljeni bolje, kot se vam zdi.

Letalsko stikalo prestavne ročice je eden najbolj sofisticiranih elementov v tej kabini. Tam za volanskim obročem na armaturni plošči je sicer dobro skrito očem, a je vselej užitek seči po njem in ga pretakniti navzgor ali navzdol.

Hop navzdol v D in že se Taycan premika. Tiho, neslišno, a vendarle mogočno. Volanski mehanizem je dobro obtežen, a to boste še bolj kot pri počasni vožnji začeli ceniti kasneje, ko ga boste končno pognali skozi zavoje. A ne še tako hitro … Stopalko plina boste povsem enostavno lahko dozirali s kirurško natančnostjo in odzivnost Taycana vselej daje vtis, kot bi avtomobil vedno natančno predvideval, kaj od njega želite.

Pospeševati začne odločno, nato odločneje, in šele ko pomislite, kaj neki zares skriva v sebi, takrat se dobesedno izstreli. Saj že poznate ta občutek električne instantne zmogljivosti, kajne? Pa gladkosti. In tišine. Čeprav tukaj, tukaj je lahko vse drugače … Le en pritisk na digitalno stikalo in zvočna kulisa naenkrat postane zaznavna. Šport­ni e-zvok pravijo temu pri Porscheju, vsaj tako piše v menijih informativno-zabavnega sistema, ki je vzorno v celoti preveden v slovenski jezik. No, in ko aktivirate zvok, tedaj so pospeševanja in pojemki pospremljeni z umetno generirano mešanico med grmenjem in tuljenjem. Le tisti znameniti zvok bokserskega šestvaljnika boste pogrešali.

Kakorkoli, pospeški so izjemni, a tudi do tega še pridemo. Najprej vas bo navdušilo udobje podvozja, ki je z zračno vzmetenim športnim podvozjem PDCC Sport kos tudi slabim slovenskim cestam, tako da je tudi pri nas Taycan povsem vsakdanje uporaben. Tako nadzorovani blažilniki kot prilagod­ljivo zračno vzmetenje PASM sta serijska. Podvozje precej otrdi, ko izberete športno vzmetenje ali celo vzmetenje Sport Plus, pa tudi kot del nastavitev, če boste na vrtljivem stikalu na volanskem obroču izbrali katerega od dveh športnih načinov vožnje. Tedaj je trdote precej več, udobja naenkrat precej manj, kar boste cenili pri res hitri vožnji, še najraje na dirkališču.

S kilometri bosta začela hitro rasti tudi vaša samozavest in zaupanje v avtomobil, s tem pa tudi hitrost. Nekako takole, kot bi se začeli pomikati strmo navzgor po Porschejevi virtualni krivulji vozne izkušnje. In potem gre le še navzgor. Seveda ima največ zaslug za to izjemna urav­noteženost in pa, kot ugotavljam vselej v vožnji s Porscheji, izdelki iz Stuttgarta so enota mere za uravnoteženost.

Vedno hitreje se peljem in v zavojih cenim natančnost, odzivnost in dobro obteženost volanskega mehanizma. Taycan gre natanko tja, kamor želim. Tudi po zaslugi štirikolesnega krmiljenja s sistemom Servotronic Plus. Če vendarle pretiravate, hitro ugotovite, da so meje za karkoli, kar bi lahko postalo nevarno, postavljene prekleto visoko. In če že greste proti njim, se spomnite tega, kar učijo v Porschejevi šoli vožnje – imate dva volana: malega krmilite z rokama, velikega (po pomenu, kakopak) z nogama. To sta stopalki plina in zavore. Mhm, vožnja Porscheja je vožnja z vsemi okončinami.

Taycan tudi takrat, ko je hitrost za razmere že nespodobno velika, še zmeraj trdno in suvereno grize v podlago in prav­zaprav deluje kot nepremičnina. Čeprav okolica nenavadno hitro beži mimo … V zavoju gre tja, kamor vi želite, da gre. A ko presežete mejo, tedaj veste, da morate dodati vseh sestavin še vsaj nekaj. Malce enega in malce drugega volana. V bolj domačem jeziku – malce volana in nekaj plina. In svet je naenkrat lepši. Če se boste predali, tedaj bo Taycan, povsem v maniri štirikolesnega pogona pač, šel naravnost. In tega si res ne želite.

Tudi na zaviti hribovski cesti je Taycan impresiven, čeprav seveda svojih dimenzij in teže ne more skriti. A nekaj je dejstvo – čeprav zajetne mase (2,3 tone) ne more skriti, jo spoštljivo dobro obvladuje. Tudi pri naglih spremembah smeri iz zavoja v zavoj je vselej suveren. Za to ima seveda veliko zaslug tudi nizko težišče, ki je zaradi zajetne baterije v dnu še bliže tlom.

Skoraj pa upam trditi, da boste med angažirano vožnjo pogrešali obvolanski prestavni ročici, pogrešali boste občutek, da si lahko za še boljši nadzor nad dogajanjem pomagate z motornimi vrtljaji. Pa čeprav tukaj del tega nadzora skuša prevzemati rekuperacija pri spuščanju plina, a je daleč od filigranske natančnosti, kot jo ponuja prestavljanje navzgor ali navzdol. In, ja, zaviranje je vselej impresivno. Le poglejte te kolute in čeljusti!

Čeprav … Pospeševanje je tisto, s čimer vas bo Taycan najbolj prevzel. Ne verjamete? No, pa začnimo … Poiščite spodobno raven, dovolj dolg in predvsem prazen odsek ceste. Ko se prepričate, da je okolica res varna, da ni nikjer nikogar – razen morda navdušenih opazovalcev na dovolj varni razdalji –, lahko začnete. Levo nogo postavite na stopalko zavore, z desno do konca pohodite stopalko plina.

Sporočilo v des­nem merilniku instrumente plošče je jasno: Launch Control aktiven. In potem le še spustite stopalko zavore ter nikakor ne popuščajte stopalke plina. In dobro držite volanski obroč. Ter se prepustite doslej nedoživetemu. Ooooooooooooo, začne tuliti motor, Taycan pa se skupaj z živo vsebino izstreli proti novi dimenziji vožnje. To so tiste tri magične sekunde z mesta do stotice (in dlje). To je 680 'konjev' v vsej svoji moči. Pritisk, ki ga čutite na prsnem košu in v glavi, je pristen. Vse drugo ni. Vsaj zdi se tako.

Zdi se kot obogatena resničnost, v kateri je Taycan junak vaše najljubše videoigre – vam moram ob tem, da je zadnja posodobitev programske opreme Taycana trajala kar dva dni (!?), povedati še kaj več –, vi pa držite v rokah kontrolno ploščo. Tako nadrealistično se zdi vse skupaj.

Kombinacija navidezne in obogatene resničnosti postane najbolj realna tedaj, ko je treba napolniti baterijo. Še zmeraj je to ob zmerni vožnji, ki na srečo nikoli ni prav počasna, na vsakih 300 do 400 kilometrov, a tedaj to tudi na najhitrejši polnilnici traja vsaj eno uro in predvsem nikjer, razen morda doma, kjer pa bi polnjenje trajalo nespodobno dolgo, ni prav poceni. A če boste že dali toliko denarja za Taycana, potem pri ceni kilovatne ure verjetno ne boste malenkostni ...

Ko (če) bo električna mobilnost enkrat zapoved, bo Taycan moja zapoved. Taka osebna, samo moja. Da, tako preprosto je to.