Primerjalni test: Mazda BT-50 DK 4x4 GT, Nissan Navara DC 2.5 dCi LE, Toyota Hilux Double Cab 3.0 D-4D Executive A/T

Zakaj smo se torej odločili za novega ‘primerjalca’ redko zastopanega avtomobilskega (a nikakor ne zanemarljivega) razreda, je jasno. Lani nova Nissan Navara je na primerjalnem testu (drugi so bili Isuzu D-Max Crew, Mazda B2500 DC, Mitsubishi L200 DC, Toyota Hilux DC) slavila s prepričljivo prednostjo in kot edini pickup dosegla oceno štiri. Ker sta v letošnjem letu na ceste zapeljala še nova Mazda BT-50 in prenovljena Toyota Hilux (kot bi pri Toyoti brali tudi naše teste, so svojega ‘vlačilca’ opremili z močnejšim D-4D), smo bili radovedni. Koliko točk več bi zaradi dovolj močnega motorja dobila Toyota Hilux in kako dobra je nova Mazda? Tretje vprašanje: kako se Navari pozna leto dni ‘zaostanka’ za novo Mazdo? Četrtič: je Mazda še vedno kraljevska, ko gre za primerjavo med ceno in izdelkom?

Kot je v navadi, smo z vsemi primerjanimi, Mazdo BT-50 DK 4x4 GT, Nissan Navaro DC 2.5 dCi LE in Toyoto Hilux Double Cab 3.0 D-4D Executive A/T, opravili meritve. Na papirju je bila Navara s 174 ‘konji’ proti Toyotinim 171 in Mazdinim 143 še vedno najmočnejša. Krepko vodi tudi pri navoru. Kateri lahko pelje koliko? Vprašanje, ki uporabnikom pickupov v delovne namene pomeni zelo veliko. Kateri je najudobnejši? Kateri najbližje občutkom, ki jih doživljamo v osebnih avtomobilih?

Vprašanji, ki pomenita največ tistim, ki v pickupih iščejo priročne ‘velikane’ za prevažanje družine in športnih rekvizitov. In še na koncu: koliko za kakšno ceno? Preden smo potegnili črto, smo jih zapeljali po avtocestah, magistralkah, med mestne robnike in v hribe. V blato in med skale. S kravatami in v oblekah ter v škornjih in delovnih kombinezonih. Rezultati so nas rahlo presenetili. Pa ne zaradi tega, ker so vsi trije primerjani preizkus opravili brez odpadlih registrskih tablic (Toyota Hilux jo je imela pamet­neje nameščeno) in snetih nosilcev odbijačev. To, da imata Nissan in Toyota še nadgradnjo, zadnja pa edina tudi samodejni menjalnik, naj vas ne obremenjuje. Nas ni.

3. Toyota Hilux DC 3.0 D-4D E. A/T

Se še spomnite primerjalnega testa pick­upov, ki smo ga objavili lani sredi julija? Takrat smo ob bok tekmecem postavili Toyoto Hilux z osnovnim motorjem (2.5 D-4D) s 75 kW. Takšnega danes ne morete več naročiti. Agregat so inženirji vzeli v roke, mu spremenili značaj in iz njega iztisnili 88 kW. Obstaja pa tudi večji 3, 0-litrski in z njim v nosu se je v boj tokrat zapodila Toyota Hilux.

Testna Toyota Hilux je imela vse, kar si lahko zaželite: močan agregat - ta zmore približno toliko moči kot Nissanov - udobje, ki ga zagotavlja paket opreme Executive, dodatke, kot so klimatska naprava, radio s CD- in MP3-predvajalnikom, navigacijska naprava, tipala za pomoč pri parkiranju in povrhu še samodejni menjalnik. Verjetnost, da si ga boste omislili, je majhna, čeprav je v primerjavi s podobno opremljenimi terenci cena ugodna.

Ampak težava je drugje. Govorimo o pickupih in Toyota Hilux je še zadnja prava predstavnca tega razreda.

Razlika med terenci in terenskimi pickupi je predvsem v tem, da so slednji namenjeni trdemu delu, očitno pa v to filozofijo verjamejo le še pri Toyoti. Ko odprete vrata in se povzpnete, sedete na usnje - tako velevajo pravila v svetu Executive - ki sicer ni enako fino kot v poslovnih limuzinah, je pa predvsem trpežno. Enako velja za plastiko na armaturni plošči, ki je zlepa ne boste poškodovali.

Položaj sedenja je takšen, da omogoča dobro preglednost iz vozila, ne pa tudi počutja. Sedež je nameščen previsoko in volanski obroč prenizko, čeprav je nastavljiv (sicer le po višini). Opombo nerazumljivo si zaslužita gumba za ukazovanje potovalnemu računalniku (ta je stisnjen v ozko odprtino na sredinski konzoli, kjer je zaslon) in določanje jakosti zvoka iz radijskega sprejemnika, ki je na desni in ne na levi. Je pa Toyota Hilux nedvomno zmagovalka, ko govorimo o prostornosti na zadnji klopi. Tam je dovolj prostora celo za tri spodobno velike ‘dedce’. Če teh ni, je naslonjalo klopi mogoče prekucniti in tako zadnji del potniške kabine nekako preleviti v prtljažnik.

Motor je silak, to smo že ugotovili, toda tudi glasen. Ni pa podivjan, za kar je precej odgovorna štiristopenjska ‘avtomatika’. Ta svoje delo opravlja počasi, vendar presenetljivo uglajeno. Priklop štirikolesnega pogona in reduktorja je mehanski, kar je še en dokaz Toyotinega razumevanja filozofije terenskih pickupov. Ta način seveda ni ‘napreden’ (Nissan in Mazda imata elektromagnetnega), a je v ekstremnih razmerah edini zanesljiv. Prav takrat pa bi Toyota Hilux gotovo dokazala svojo odličnost. To so počele že njene predhodnice in verjamemo, da bo tudi ta.

Hvalimo:

motorne zmogljivosti, menjalnik, brezhiben priklop štirikolesnega pogona in reduktorja, prostornost zadaj, imidž, trpežnost

Grajamo:

glasen motor, neudoben položaj za volanskim obročem, poskakovanje zadka, ko ni obtežen, namestitev gumbov za potovalni računalnik

Končna ocena:

Če o terenskem pickupu razmišljate zato, ker potrebujete trpežen delovni stroj, potem bo Toyota Hilux pravšnja. Če jo nameravate uporab­ljati tudi za družinske izlete ob koncih tedna, bo pravšnja prav takšna, kot je bila testna. Če pa razmišljate o pickupih samo zato, ker so vam všeč, so (vsaj tako) dobri tudi drugi tekmeci.

Užitek v vož­nji (3/5):

O užitku v vožnji bi težko govorili. Motorne zmogljivosti niso zanemarljive, vendar so še daleč od športnih, za pretikanje skrbi ‘avtomatika’, volanski mehanizem je vse prej kot natančen … Če že ne drugače, boste uživali v tem, da sedite nad ostalimi.

2. Nissan Navara DC 2.5 dCi LE

Zgodilo se je. Lani nepremagljiva Nissan Navara je letos dobila velikega tekmeca v Mazdi BT-50, z novim motorjem pa se ji je približala tudi Toyota Hilux. Na katerih področjih je japonski pickup s francosko-japonsko tehnologijo izgubil, da je padel s prestola? Podrobnejši pogled v razpredelnico točkovanja pokaže trd dvoboj in razkrije, da je pri preseku notranjosti Navara v vodstvu. Nissan ima še vedno najbolj univerzalen pickup na evropskih tleh, kar se kaže tudi v Navarini notranjosti, ki bi jo zlahka primerjali z notranjostjo kakšnega mehkega terenca. Sedenje je dobro, sedeži udobni, ergonomija vzorna – kot v vsakdanjem avtomobilu. Pri primerjavi motorjev so si pickupi skoraj enaki. Navara izgublja prožnost, saj se 2, 5-litrski dCi s kar 174 ‘konji’ in 403 Nm navora v spodnjem območju vrtenja preveč obotavlja. Menjalnik s šesto prestavo pa skrbi za nasmeh ter za boljšo porazdelitev moči in varčna potovanja pri večjih hitrostih.

Povratni občutek, ki ga daje po višini nastavljiv volanski obroč, je dober, na tem primerjalnem testu pa se je znova potrdilo, da je Nissanov pickup najboljši, ko gre za primerjavo cestnih zmogljivosti. Zadek je manj nemiren kot pri Toyoti Hilux in Mazdi BT-50 (pri obeh so ‘presenečenja’ redka, pri Navari jih skoraj ni), čeprav se lahko zadnji pogon na spolzki podlagi v vsakem trenutku ‘zlorabi’ za drsenja. Tudi zaradi tega in ker je motor dovolj močan, predvsem pa založen z navorom, lahko (za ta tip vozila) Navara omogoči dovolj užitkov v vožnji. Tudi če radi hitro potujete. Ker je bolj cestni kot čistokrvni delovni pickup, je tehnično nastav­ljen, da ugaja povprečnim uporabnikom pickupov. Ima reduktor in preklop (vrtljiv gumb) med dvo- in štirikolesnim pogonom, če izberete najdražjo različico (oprema LE), pa dodajo še zaporo zadnjega diferenciala. Dovolj za marsikoga, ki išče povprečno zmogljivega pomočnika na terenu.

Zakaj povprečno? Na Toyoto Hilux in Mazdo BT-50 lahko naložimo skoraj tono ali več tovora, pri Navari se tehtnica ustavi pri največ 767 kilogramih. Z voznikom vred! Pri zmogljivostih in varnosti se Mazda in Nissan izmenjujeta v vodstvu, Navara pa dokončno izgubi vojno pri gospodarnosti. Višja osnovna cena, pa čeprav v osnovni opremi Navare (XE) dobite med drugim dve varnostni blazini, klimatsko napravo, radio s CD-predvajalnikom in daljinsko centralno zaklepanje, je prehuda, da bi konkurirala bolj ljudski Mazdi.

Hvalimo:

motor, šeststopenjski menjalnik, zmogljivosti, oprema

Grajamo:

cena, preglednost nazaj (nadgradnja)

Končna ocena:

Na cesti jih je veliko, v gozdovih manj, kar le potrjuje, da je Navara pickup mehkejše sorte, čeprav z reduktorjem, štirikolesnim pogonom in zaporo zadnjega diferenciala ne obupa, ko zmanjka asfalta. Lani v skupnem seštevku ni imela tekmecev, z novo Mazdo je dobila pravega. Če bi pri Nissanu spustili ceno, bi bila lahko zmagovalka zopet Navara.

Užitek v vož­nji (5/5):

Ni kaj dodati že napisanemu. Moči, naj bo ‘konjev’ ali navora, je na pretek. Ko je ‘turbo luknja’ zgodovina, se lahko začne nadzorovan užitek.

1. Mazda BT-50 DK 4x4 GT

Lani, ko se je primerjalnega testa tovrstnih vozil udeležila Mazda B2500, smo bili presenečeni - in to dvakrat. Zato ker je bilo tako očitno, da gre za star (in zastarel) avto, in ker je bila še vedno prijazna do voznika ter cenovno ugodna. A kaj dosti višje od skoraj repa tabele ni mogla.

Potem je prišla Mazda BT50 in stvari so se postavile na glavo. Ker ste članek prebrali do tod in ker to na veliko piše že na začetku, ni treba skrivati: Mazda BT50 je, po našem mnenju seveda in takšna, kot smo jo tokrat preizkusili, najboljši ‘pikap’ na trgu ta hip.

Zanimivo, kajne? Ni najmočnejši, ni najbolj uporaben, ni najbolj neobčutljiv delovni stroj, ni . . Pravzaprav ni veliko rubrik, kjer bi bila Mazda BT50 povsem pri vrhu, a hkrati ni skorajda nobene, kjer bi bila povsem na repu.

Kaj nam je bilo všeč? Novi dvoinpollitrski turbodizel, ki zmore 143 ‘konjev’, je spodaj prijetno prožen in v zgornjih območjih vrtljajev dovolj tih, da je prijazen za uporabo tako na terenu kot na avtocesti. Pa še varčen je, ko govorimo o porabi. Hitrostnih rekordov na nekajstokilometrskih avtocestnih poteh s tem avtomobilom sicer ne boste podirali, a se tudi ne boste prijeli za glavo, ko boste ugotovili, da je treba na takšno pot prav s tem avtomobilom. Potovalne hitrosti med 140 in 150 kilometri na uro so povsem spodobne. Poraba? Ob normalni, le cestni uporabi se suka okoli desetih litrov (raje več kot manj). Na testu je bila za dobra dva višja, a vseeno povprečna med vsemi tremi (in odlična tudi glede na rezultate lanskega primerjalnega testa, na katerem je bila sicer najboljša Nissan Navara).

Precej pozitivnih točk v primerjavi s konkurenco je Mazdi prinesla tudi njena kabina. Ne daje le občutka prostornosti, v nasprotju s predhodnico B2500 se v njej tudi udobno sedi (tudi če je voznik višji), poleg tega pa sta občutek in ergonomija dovolj ‘avtomobilska’, da se je nanjo mogoče hitro privaditi. Oznaka opreme GT pomeni, da avto krasijo kromirane obrobe pod vrati (ki so namenjene predvsem mazanju hlač, ne pa čemu uporabnemu) in varnostni lok za kabino (ki je prav tako namenjen samo videzu, ne tudi varnosti), pa meglenke, 16-palčna lahka platišča, dober radio (ki zna predvajati tudi CD-je z datotekami v formatu MP3) in seveda klimatska naprava. In ob tem cena, dobrih 25 tisoč evrov, sploh ni previsoka.

Petstopenjski ročni menjalnik bi sicer lahko bil šeststopenjski, s takim se nekateri konkurenti že ponašajo, kar bi se delno poznalo tudi pri zmogljivostih (prožnost in pospeški), a ker je tudi petstopenjski dobro izračunan, poleg tega pa prijeten za uporabo, Mazda BT50 tu ni izgubila veliko točk. Dodatne si je nabrala tudi z zaporo zadnjega diferenciala, kar je sicer v tem razredu še vedno prej izjema kot pravilo. Zato se BT50 dobro znajde tako na makadamu kot povsem izven cest.

Prednost pred konkurenti ji je prineslo tudi podvozje - dovolj mehko, da na slabih cestah (in izven njih) ni preveč neudobno, in hkrati dovolj čvrsto, da je lega na asfaltirani cesti še v mejah sprejemljivega. Edini minus, ki ga lahko pripišemo BT50, je, da lahko zadek ob nenaloženem avtu na večjih prečnih neravninah poskoči (tudi vstran) bolj kot pri konkurenci, a na ta pojav ni odporen praktično noben avto tega razreda.

Zakaj torej zmaga? Ker je Mazdi z BT50 uspel odličen paket dobrih (in nekaterih odličnih) lastnosti, ki nikjer ne razočara. Prav to je dosežek, pri katerem konkurenca odpove.

Hvalimo:

motor, udobje, poraba, cena

Grajamo:

kromirane obrobe pod pragovi, klima ni samodejna

Končna ocena (4/5):

Predhodnica je bila na repu, BT50 pa je na vrhu predvsem zato, ker je Mazdinim inženirjem uspelo vključiti veliko dobrega in praktično nič slabega v paket z ugodno ceno.

Užitek v vož­nji:

Štirica? Ja, po standardih tovrstnih avtomobilov, ne absolutno. Vseeno se lahko z BT50 na spolzki podlagi (če ne priključite štirikolesnega pogona) neizmerno zabavate.

bese­di­lo: Dušan Lukič, Matevž Korošec, Mitja Reven

foto: Saša Kapetanovič