Avto vrednot, ki so svojčas v avtomobilskem svetu imele precejšnjo veljavo

Saj veste, koliko je ura, kajne? Avtomobilski proizvajalci so osredotočeni na zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in na priprave na popolno elektrifikacijo, ki so jo evropski odločevalski veleumi uzakonili z letom 2035 in s tem tudi izgon motorjev z notranjim zgorevanjem. Hibridni pogonski sklopi so v vlogi zagotavljanja mehkega prehoda v tako imenovano trajnostno mobilnost in danes že skoraj ni znamke, ki ne bi imela vsaj enega takšnega modela.

Elektrika v stranski vlogi

Pri Fiatu so blago hibridizacijo namenili tudi Tipu, ki je zakoračil v svoje sedmo leto in je bil pred poltretjim letom deležen osvežitvenega odmerka. Glavno besedo v blagem 48-voltnem hibridnem sklopu ima 1,5-litrski bencinski štirivaljnik, ki mu v vlogi asistenta dela družbo 15-kilovatni elektromotor, delovanje obeh pa pod nadzorom krmilne elektronike koordinira sedemstopenjski samodejni dvosklopčni menjalnik.

Hibridni Tipo se lahko zažene v električnem načinu, vendar že precej rahel dodatek plina aktivira bencinski motor, da zaživi. Vsaj na papirju hibridni pogonski sklop premore dovolj moči, 96 bencinskim kilovatom (130 KM) in 240 njuton­metrom navora, ki je v celoti na voljo že pri 1500 vrtljajih, se v vrtljajski kleti pridružijo še električni kilovati.

Glede na številke sem pričakoval nekaj več odzivnosti, vendar zaman, saj motorno energijo v dobršni meri nevtralizira neuglajeni menjalnik, ki se zlasti pri počasnejši vožnji pogosto obotavlja, nato pa svoje delo opravlja z zoprnimi sunki. Tudi preklapljanje iz električnega v hibridni način ni povsem gladko; če je v bateriji dovolj elektrike, je krajše razdalje z manjšo hitrostjo mogoče prevoziti v električnem načinu, vendar je »vmešavanje« bencinskega motorja precej pogosto.

S posebnim stikalom je mogoče asistenco električnega motorja tudi izključiti in v tem času napolniti baterijo. Tovarniško obljubljeno povprečje 5,1 litra bencina na sto kilometrov je tudi z zelo umirjeno vožnjo nedosegljivo, precej lagodno pa gre z dobrim litrom več. Kar je še vedno zelo spodoben rezultat.

Tipo z oznako Cross premore skoraj štiri centimetre večjo oddaljenost od tal kot izvedba brez dodatkov v slogu športnih terencev in s skupno razliko v višini, ki (tudi na račun vzdolžnih prtljažnih nosilcev) nanese dobrih šest centimetrov. Med novostmi, ki so jih pridobili z osvežitvijo, sta digitalna instrumentna plošča in nov komunikacijski zaslon, ki je z grafiko in izbirniki korekten, a bi težko rekel, da štrli iz sivega povprečja.

Volanski obroč je povsem enak kot v drugih Fiatovih modelih, pravšnje velikosti, na posameznih mestih primerno odebeljen (prečke morda celo bolj, kot bi si želel) in z osnovnimi upravljalnimi stikali. Digitalizacija merilnikov je uspela do te mere, da voznik lahko izbira med različnimi postavitvami instrumentarija. Dobro je, da so digitalizaciji »ušla« mehanska vrtljiva stikala za uravnavanje klimatske naprave.

Prtljažnik v zgornjem delu povprečja

Nekoliko manj me je navdušil povprečen vozniški sedež, saj naslonjalo ne nudi zadostne opore v ovinkih, a je tudi tako mogoče normalno sobivati z avtomobilom. Po drugi strani Tipo ne razočara s prtljažnikom, ki ob 440-litrski osnovni prostornini premore še razmeroma nizek nakladalni rob, kljukice za obešanje nakupovalnih vrečk, skoraj ravno dno pri podrti zadnji klopi, 12-voltni električni priključek in tudi kakovostne obloge.

V tehnološkem smislu Tipo morda ni – ali predvsem še ni – povsem dorasel najbolj sofisticiranim razrednim tekmecem. Tako na primer ne premore prilagodljivega vzmetenja, pač pa le blažilnike z ventilom, ki samodejno dvostopenjsko prilagaja odzivnost glede na vrtilno frekvenco koles. Je pa vozno udobje, ki ga ponuja kljub temu na podobno visoki ravni in z grbinami se spopada brez večjih težav za živo vsebino. Hkrati je dovolj togo za dinamično vožnjo po gladkih cestah, v ovinkih ali pri zaviranju; občutek na volanu je sicer nekoliko mlahav, a se avtomobil ne pusti zlahka zmesti in se odziva z nevtralnim ter predvidljivim obnašanjem.

V Turčiji sestavljen Tipo Cross je pravzaprav soliden paket uporabnosti, vzdržljivosti in predvsem racionalnosti, torej vrednot, ki so svojčas v avtomobilskem svetu imele precejšnjo veljavo. Če bi si tudi oblikovalci pustili več domišljije (kot na primer pri modelih 500 in 500 X), bi bila ta slika še privlačnejša. Pri hibridni izvedbi je seveda na pladnju tudi vprašanje cene oziroma smiselnosti tovrstnega nakupa, kajti brez kleščenja s popusti in ugodnostmi pri financiranju vendarle presega 30 tisočakov.

Preberite še: Kateri je boljši, če pa sta oba skoraj enaka? Odločajo malenkosti

Fiat Tipo spada med bolj dostopne avtomobile trenutno na trgu. Na vrhu dostopnosti pa je zagotovo Dacia Sandero.