Pri tej znamki se držijo zlatega pravila: ne popravi, kar ni pokvarjeno

Ob prihodu nove generacije avtomobila ni v zadnjem času nič nenavadnega, če se proizvajalci odločijo za drastično revolucijo modela. Ti se morajo oblikovno prilagoditi ekscentričnim željam vse večjega azijskega trga in s povsem oskubljeno, po možnosti elektrificirano motorno paleto pihati na duše birokratov. Še več, včasih celo zamenjajo razred karoserijske oblike, da lažje očarajo pozornosti željne kupce in njihove ljubosumne sosede.

Novi Mercedes-Benz GLC je torej prijetna sapa svežega zraka. Že na prvi pogled se (vsaj za bolj rekreativne avtomobilske poznavalce) začne zahtevna igra »najdi razlike« med tem in prejšnjim modelom. Le malo so mu zategnili lička in ga poslali v fitnes – ravno toliko, da je le ob neposredni primerjavi opazno modernejši. Oblikovna filozofija in prevladujoče oblikovne poteze so ostale zelo podobne in, lahko rečem, kar všečne. Dovolj prefinjene za umirjen in premijski družinski avtomobil in hkrati ravno toliko izstopajoče, da pritegnejo občasne zavistne poglede.

Sploh ko je popestren s prodajno priljubljenim stilskim športnim paketom zunanjosti AMG Line, ki pa razen večjih zavornih kolutov spredaj in čvrstejših vzmeti nima opaznega ali pozitivno »športnega« vpliva na vozniško izkušnjo. Prevladujejo optične spremembe z bolj poudarjenimi odbijači, posebnimi platišči in pobarvanimi zaščitami kolesnih izrezov ter nekaj podrobnostmi, kot so zvezdice v sprednji maski. Predvsem pohvalno se mi zdi, da ga nepoznavalci v izolaciji verjetno ne bi označili za športni paket, saj ni obdan z nepotrebnimi in ošabnimi športnimi oznakami, kot to počnejo nekatere druge znamke.

Skoraj za razred večji kot včasih

Seveda je tudi zrasel: v širino le za milimetre, v dolžino kar za šest centimetrov! To ga skoraj uvrsti v naslednji velikostni razred in po prostornosti že resno stopa na prste večjemu GLE. Medtem ko je prvi GLC (in GLK pred njim) večini družin služil kot drugi avtomobil, bo nova generacija lahko prostorsko zadovoljila glavnino avtomobilskih potreb večine tri- in štiričlanskih družin, s čimer ima zdaj še nekoliko večjo ciljno skupino.

Za prostorski prirastek bodo najbolj hvaležni potniki na zadnji klopi, kjer se zdaj lahko udobno namestijo tudi odrasli. S svojimi 185 centimetri sem udobno sedel tudi na daljši vožnji, prav tako sem imel dober občutek prostornosti in pregled naprej, čeprav testno vozilo ni bilo opremljeno s panoramsko streho. Sem pa nekoliko razdvojen glede premijskega pridiha na zadnji klopi oziroma njegovega pomanjkanja.

Čeprav so materiali kakovostni, testno vozilo tam ni imelo priključkov USB, kar se mi v tem cenovnem razredu danes zdi skoraj smešno. Prav tako počutje pokvari grda in trda plastika na hrbtu sprednjih sedežev, čeprav bo zelo priročna, če bo na zadnjih sedežih pogosto potovala brcajoča mladina.

Še en prostorski plus je prtljažnik, zdaj s kar 620 litri prostornine, s čimer premaga bližnje nemške tekmece. Tudi prostorske dimenzije so zelo uporabne – na začetku ni nalagalne poličke, pokrivalo se lahko skrije pod dno prtljažnika, ima tudi bližnjice za hitro podiranje zadnjih naslonjal, ki se razdelijo v razmerju 40 – 20 – 40 in se lahko postavijo tudi povsem navpično, če je treba v prtljažniku peljati kakšne večje škatle ali kovčke. Ob povsem zloženih naslonjalih se prostor poveča na 1680 litrov z dovolj ravnim dnom za zasilno kampiranje. Kdor si litrov ne zna pretvoriti v prtljago – da, to je več kot dovolj za vse razumne družinske potrebe.

Tehnološki udar

Največji napredek in razliko v primerjavi s prejšnjo generacijo je moč opaziti na sprednjem delu kabine, kjer voznika pričaka zvrhana mera digitalizacije z dvema zaslonoma (12,3 in 11,9 palca) ter futurističnim volanom, na katerem je dovolj haptičnih stikal za približno 30 ukazov, če sem jih pravilno preštel. Na kratko, preveč. Kljub temu da ta digitalna osnova že v tem trenutku ni več najnovejša, ki jo Mercedes ponuja (to je Hyperscreen v razredih E, EQS ipd.), ima tipičen Mercedesov tehnološki »vau faktor«, in kdor z njo še ni seznanjen, se bo sprva počutil povsem izgubljenega. V poplavi podmenijev že skoraj tehnološko invalidnega.

Ampak brez skrbi, skrbno zasnovana nemška ergonomija začne učinkovati že po nekaj dneh in za količino funkcij, ki jih avtomobil ponuja, je v resnici vse zelo logično in intuitivno. Odzivnost in preglednost vmesnika je pohvalna, ukazi za klimatizacijo (sicer na zaslonu) so vedno prisotni, med vožnjo lahko roko stabilizirate na robu zaslona za večjo natančnost pri izbiri ukazov, tudi povezljivost s telefonom je brezžična in dela, kot je treba.

Vse to je danes že prava redkost in v resnici tudi eno od meril, ki premijske znamke loči od drugih. O vseh tehnoloških igračkah, ki so na doplačilni listi, pa ne bom izgubljal besed, saj bi v tiskarni zmanjkalo črnila. Je tipični Mercedes, v najboljšem pomenu besede. Izpostavil bi kamero za vzvratno vožnjo, ki se med vožnjo skrije in je zato leča vedno čista, priročno je tudi fizično bližnjično stikalo za izklop nadležnega sistema start-stop ter napreden vozni način za brezpotja z vsemi analitičnimi podatki o naklonu, oprijemu in podobno.

Saj ne da bi večina kupcev takšnega križanca podvrgla umazanim, blatnim nalogam, a kljub temu pohvalno, da bi ga lahko. Sicer je dobro vedeti, da je tudi parkirišče pred šolo ali nakupovalnim centrom kdaj blatno.

Elektrifikacija popestri raznovrstno ponudbo

Izjemno pestra in raznolika je tudi ponudba pogonskih sklopov, zato bo za vse vpletene najbolje, če se spet osredotočim le na ključna dejstva. V tem trenutku so na voljo blagi hibridni bencinski in dizelski pogonski sklopi s 17 kilovati električne pomoči ter priključni hibridni bencinski in dizelski pogoni s kar 100 kilovati električne pomoči in več kot 100 kilometri električne avtonomije. Električna pomoč je vsekakor dobrodošla, saj imajo vsi termični motorji v trenutni ponudbi le štiri valje. Prav tako imajo vsi sklopi tudi 9-stopenjski samodejni menjalnik in štirikolesni pogon.

Pogon testnega vozila nosi oznako 220d in tega se mi zdi vredno podrobneje predstaviti. Gre za turbodizelski štirivaljnik s 162 kilovati moči – 145 jih zmore dizel, 17 jih znotraj tega občasno dodaja elektrika – ter 440 njutonmetri navora. Ta pogon je kot nalašč za družinskega križanca in gre upravičeno za enega najbolj priljubljenih in prodajanih motorjev v ponudbi. Vendarle je eden najbolj uglajenih dizlov na trgu, ki svoje dizelske lastnosti na delovni temperaturi skrije v ozadje in vse naloge opravi sproščeno, brez občutnih vibracij in neprijetnih zvočnih učinkov.

Prav tako je pozitivno nezaznavno delovanje 9-stopenjskega samodejnega menjalnika, ki prestavlja mehko in dovolj natančno, da je motor vedno prožen in energetsko učinkovit. Testna poraba se je sicer gibala okoli sedmih litrov dizelskega goriva na 100 kilometrov, kar morda ni najbolj impresivna številka, vendar ne gre zanemariti, da takšen GLC s stalnim štirikolesnim pogonom zdaj tehta že dve toni. Ob nekoliko varčnejši vožnji, predvsem na avtocesti, se lahko poraba spusti tudi pod šest litrov, doseg na en rezervoar goriva pa tako preseže magičnih 1000 kilometrov.

Spiš mirno, elektrika?

Vem, da bi moral iz ekoloških razlogov – tako nas vsaj prepričujejo – skoraj sovražiti dizle, a nekaterim avtomobilom, tudi modelu GLC, preprosto pristojijo. Tudi z ekonomskega vidika je verjetno najbolj smiselna izbira v ponudbi, saj je od prvega priključnega hibrida cenejši za skoraj 12 tisočakov. Malo manj sem bil sicer očaran nad integracijo električne pomoči, ki je s 17 kilovati kar občutna (oskrbuje tudi sekundarne digitalne in električne porabnike ter klimatsko napravo). Pri »stop-start prometu«, kjer se avtomobil velikokrat »plazi«, je električna pomoč na trenutke preveč nadobudna in speljevanje včasih preveč agresivno, zato je odzivnost posledično prevečkrat nepredvidljiva. A z nekaj vaje in mišičnega spomina to kmalu ne bi bil več opazen problem.

Še eno pritožbo oziroma, bolje rečeno, prošnjo imam nad športnim vzmetenjem, ki pride s paketom AMG. Sicer za tako velik in težak avtomobil zelo dobro nadzira gibanje karoserije in na zaviti cesti ponudi dobrodošlo pomoč v obliki agilnosti, v resnici pa nikoli ni zares neudoben. Pa vendar – takšnega dizla v športni terenski karoserijski zasnovi verjetno ne kupiš za športno vožnjo. In če greš dvakrat na leto v hribe, ni vredno živeti z dodatnimi in nepotrebnimi tresljaji v mestu, ki se nikakor ne podajo vzdušju premijskega družinskega potovalnega avtomobila.

Zato svetujem, da ob izbiri paketa AMG ne pozabite odkljukati še serijskega komfortnega vzmetenja ali celo doplačilnega zračnega vzmetenja, ki se bolje podata njegovi umirjeni naravi potovalnega stroja. Lastniška izkušnja bo na ta način na daljši rok bolj zadovoljiva. Kljub prostorskemu prirastku pa je za volanom še vedno dobro pregleden in obvladljivih dimenzij, zato je vozniška izkušnja prijetna tudi ob primarno mestni uporabi.

Možnosti opreme so še vedno domala neskončne, zato je začetna cena teh modelov nekoliko zavajajoča, saj bo lastnikovo zadovoljstvo odražal tudi in predvsem pogum pri kljukanju kvadratkov ob naročanju. V testni izvedbi, ki zagotovo spada med najbolje prodajano kombinacijo tudi pri nas, je GLC zelo celovit avto, ki se lahko brezhibno uvrsti v skoraj vse življenjske sloge in vse razumne naloge zanesljivo opravi z odliko.

Zdaj še z uporabno mero dodatnega prostora. In točno to je cilj takšnega vozila SUV, kajne? Kljub temu da je menjava najbolj prodajanega modela v ponudbi vedno izjemno težka naloga, se mi zdi, da so pri Mercedesu tokrat zadeli ravno pravšnji kompromis v razvojni krivulji. Kdor je bil s svojim GLC zadovoljen do sedaj, bo zagotovo zadovoljen tudi z novim.

Preberite še: Mercedes-Benz CLE: iz dveh zdaj eden

BONUS VIDEO: Najbolj priljubljen Mercedes v Sloveniji je dobil naslednika