Renault Espace 2.0 dCi Privilege

Od leta 1984, torej že 22 let, je Espace to: veliko notranjega prilagodljivega prostora na kolesih. In tega, da je bil prvi (in v začetku tudi dolgo edini) takšen evropski avtomobil, mu nihče ne more oporekati.

Pravijo, da je laže prvič zmagati kot potem obdržati primat. Res je, ampak kar dobro se drži tudi Espaceova četrta generacija, kar sploh ni (več) presenetljivo. Njegovo ime je prepoznavno in ima dober imidž, tako da ostaja zanimiv tudi tistemu, ki mu morda na prvi pogled ni všeč.

Dokončno prepriča na drugi pogled – od znotraj; kdor se vanj presede iz sodobnega osebnega avtomobila, bo navdušen nad vtisom prostornosti. Tega v glavnem ustvarijo tanki prednji strešni stebrički, ki obenem tudi zmanjšujejo mrtve kote (vidljivost ven je varnost v vožnji! ), če pa ima še panoramsko strešno okno, je vtis popoln – ko ga ’odsenčiš’, verjetno svetlejše avtomobilske notranjosti v tem trenutku ne morete kupiti.

Ni nova ugotovitev, da je dobro počutje tisto, ki odloča o nakupu. Tisti, ki rad višje sedi, bo ob pravkar opisanem dovolj zadovoljen, da v istem trenutku postane ’potencialni kupec’, čeprav ga utegne potem kakšna stvar zmotiti. Verjetno so daleč najmanj posrečeno postavljeni štirje gumbi pod ročico ročne zavore (ki je električna in postavljena na levo stran armaturne plošče): za osvetlitev merilnikov, izklop sistema ESP, izklop sistema PDC (parkirni pripomoček) in vklop tempomata oziroma opozorilnika za prekoračeno hitrost.

Še bolj kot nerodnost pri uporabi jim zamerimo nevarnost pri uporabi, saj je treba kar pošteno odvrniti pozornost s ceste. Med manj priljubljena opravila šteje tudi upravljanje potovalnega računalnika, ki sicer vsebuje veliko podatkov (vključno s tlakom v gumah), a mu je namenjena le ena tipka, kar pravzaprav pomeni, da deluje le ’enosmerno’. Nerodno.

Je pa s tem konec neprijetnosti izza volanskega obroča, saj po drugi strani navduši daleč najbolj alternativna postavitev drugotnih komand: da so vsi merilniki, vključno (od prenove dalje) z navigacijskim sistemom, sredi armaturne plošče, sicer še ni posebnost, da pa so gumbi za klimatsko napravo na vratih in da (poleg zavolanskih komand) avdiosistem večinoma lahko upravljamo le z daljinskim upravljalnikom, ne boste prav pogosto srečali pri drugih avtomobilih. Dobra stran pa ni le drugačnost, ampak tudi to, da je taka ergonomija odlična.

Prostor, ki je znotraj mer 4, 66 krat 1, 97 krat 1, 73 metra, je z izjemo pogona, skritega pod prednjim pokrovom, namenjen potnikom, in to v pravem pomenu besede; z uporabnostjo, s prilagodljivostjo in prostornostjo. Pet je pokritih (zaprtih) predalov na armaturni plošči, od tega trije zares veliki; eden (in zelo velik, sicer pa prilagodljiv za pločevinke, pepelnik ali kar tako) je pred prestavno ročico; v vsakih vratih je spet po eden; in če bi v tega Espacea vgradili še dva sedeža v tretjo vrsto, bi tema potnikoma služili dve mesti za pločevinke in en pokrit predal. In 12-voltne vtičnice so skupaj tri. In trije sedeži v drugi vrsti so posamični, razkošnih mer, med seboj enaki, z vgrajenim varnostnim pasom in nastavljivi po dolžini in naklonu naslonjala.

Na zadnjih vratih, na povsem zadnjih stranskih okencih in na zadnji šipi so dvižne rolete zoper močno svetlobo. Prednja sedeža imata v sredini ločeni in nastavljivi komolčni opori. Rež za klimatizacijo je . . dovolj in postavljene so nemoteče. Varnostna oprema je popolna. Prtljažnik je popolnoma kvadrast. In ključ je najpametnejši kar jih v osebnih avtomobilih lahko dobite.

In deluje. Le rahlo nerodno oblikovani sedeži, ki utegnejo utruditi kakšno občutljivejšo hrbtenico, nekoliko pokvarijo popoln vtis Takole opremljeno kočijo je seveda treba motorizirati. Verjetno je ekonomsko in praktično najbolj opravičljiv prav tale najnovejši dCi z dvema litroma prostornine. Za dirke izpred semaforjev sicer ni pa tudi divjaštva nasploh ne podpira, za normalno vožnjo pa je precej več kot le dovolj zmogljiv. Zavrti se do približno 4.800 vrtljajev v minuti (točen odčitek je zaradi majhnega digitalnega merilnika vrtljajev z debelimi oznakami nemogoč) vse do pete prestave, kjer ti vrtljaji pomenijo nekaj več kot 190 kilometrov na uro. Šesta prestava je v tem hitrostnem področju varčevalna, saj zmore povečati hitrost le do 200 kilometrov na uro, zaradi dobrega motornega navora pa je v srednjem področju vrtljajev, torej med 2.500 in 3.500, uporabna tudi za zmerna pospeševanja.

Motor zato pusti odličen splošen vtis, čeprav bi se morda le iz številk zdelo, da se bo težko kosal z maso in s potiskanjem precejšnje čelne površine Espacea skozi zrak. In k sreči se izkaže tudi s porabo; devet litrov plinskega olja zahteva pri že kar lepo dinamični vožnji, z 12 litri pa je voznik že popolnoma na vrhu seznama kandidatov za kazenske točke. Na cesti pa to pomeni, da se s takšno vožnjo 700 kilometrov ni treba ustaviti na bencinski črpalki, ob previdni vožnji pa jih zmore požreti tudi tisoč in več. Zelo ugodno.

S tem motorjem je zato Espace prav dober paket avtomobila. Še vedno pa je – s tem ali katerim drugim motorjem – to avtomobil, ki prodaja svoj prostor. Dober, prijeten, velik, uporaben prostor. E-space!

Vinko Kernc

Foto: Vinko Kernc