Renault Megane GT 205 EDC S&S

Saj ne, da bi pri Renaultu spali, navsezadnje je v zadnjih letih s proizvodnih trakov zapeljalo kar nekaj novih avtomobilov (in modelov), a tistega pravega vseeno ni bilo. Tistega, za katerega bi tudi tisti, ki jim znamka Renault ni preveč pri srcu, rekli, čeprav s cmokom v grlu, da je avto dober. Ali vsaj drugačen oziroma ima vsaj potencial, da bi lahko bil dober.

Tako kot z vsako novo generacijo, so namreč možne nekatere drobne napake ali pomanjkljivosti, ki se nato običajno že v prvem letu proizvodnje odpravijo, posledično pa avto šele čez čas postane takšen, kot si je proizvajalec želel, da bi bil seveda že ob začetku. A brez panike, to so malenkostne stvari, ki jih morda povprečni voznik niti ne opazi. Morda so to zgolj nastavitve računalnikov, uskladitve nekaterih menijev, govora in jezika navigacije in podobno.

Tudi v Meganu je nekaj takšnih malenkosti, kot je ponesrečen prevod govora navigacijske naprave, ki pa navsezadnje, čeprav z malo ponesrečenimi izrazi, govori v slovenščini. Tale Renaultova navigacijska naprava govori kot prava ženska – venomer in morda na trenutke celo preveč. A gledano z drugega zornega kota, bo to pri marsikom dobrodošlo, saj se bo ob tolikšnem govorjenju in ukazih težko izgubiti. Tisti voznik, ki mu bo navkljub tako natančni navigaciji to uspelo, naj raje sede v taksi. Je že tako, da se znotraj modela različice lahko precej razlikujejo in nič drugače ni z novi Meganom. Najprej je seveda pohvalno, da lahko brez kančka dvoma zapišemo, da gre res za nov avto, in ne prenovljeni. Čeprav nekakšna oblikovna podoba s predhodnikom obstaja, pa je nova oblika tako sveža in prijetna, da nihče ne bo več pomislil na stari model.

Potem pa je tu še različica GT in prav takšno smo tokrat preskusili sami. Že na daleč tudi laik opazi, da gre za športno različico. A bolj kot vsi pragovi, spojlerji, posebna odbijača in velika 18-palčna platišča je izstopala barva. Po navadi so športne različice obarvane v živahne barve, ki se jih običajni vozniki ne bi pogosto posluževali. A tale Renaultova barva je nekaj posebnega, čeprav živa, ni kričeče izstopajoča in na soncu se prav lepo blešči. Bravo, Renault, začetek je dober. V nasprotju z dosedanjo prakso je testni Megane navdušil tudi z notranjostjo.

Odlični so sedeži, ki nadpovprečno dobro opravijo svoje delo tudi v ovinkih, ko telesu dajejo prepotrebno bočno oporo, in tako niso zgolj lepi na pogled, ampak tudi praktični. Volanski obroč je ravno prav športen in odebeljen, in ker je Megane GT 205 opremljen s samodejnim menjalnikom, sta vozniku na voljo tudi obvolanski ušesi za pretikanje. Pohvalno sta nameščeni za volanski obroč, kar pomeni, da se ne vrtita skupaj z njim, je pa res, da sta morda malce previsoko nameščeni. A nižje je gneča z ročico za brisalce in stikali za upravljanje radia. Bolj kot ne vse se v vozilu upravlja prek sistema R-Link 2. Z oznako 2 je seveda jasno, da je to že nadgradnja osnovne, a vesel bo dan, ko bomo ugledali različico 3. Saj ne, da bi bilo kaj zelo narobe, vendar bodo dobrodošle nekatere rešitve in izboljšave. Še dobro, da je bil testni Megane opremljen s 8,7-palčnim pokončnim zaslonom. Upravljanje je lahkotnejše, večino aplikacij se odpira prek navideznih velikih gumbov na zaslonu. So pa nekateri premajhni, tako kot pasica za glavni meni. Med vožnjo jo je težko zadeti, žal pa Megane nima gumba za upravljanje zaslona, ki bi vozniku prišel prav predvsem takrat, ko se vozi po slabši podlagi in avto bolj poskakuje. Takrat je s prstom na zaslonu pač težko zadeti majhno pasico. A v večini zaslon navduši, še posebno navigacija, ki za izris zemljevida izkoristi celoten zaslon. Pogled nanj je enostaven, hiter in varen. Ker se je testni avto ponašal z oznakami GT, je seveda njegovo bistvo vožnja. V nasprotju z običajno različico se GT ponaša s športno naravnano karoserijo.

Podvozje je čvrstejše in športnejše, kar se sicer med običajno in umirjeno vožnjo sicer čuti, vendar ne pretirano. Težko bi sicer prepričali dedka ali babico k nakupu takšnega avtomobila, a dinamičnemu vozniku bo vožnja povsem po godu. Dodaten sladkorček je štirikolesno krmiljenje 4Control. Do hitrosti 60 kilometrov na uro (v izbranem športnem načinu vožnje pa do 80 kilometrov na uro) se zadnja kolesa obračajo v nasprotno smer kot prednja, nad njo pa v isto. Posledično je zagotovljena boljša okretnost pri manjših hitrostih in boljšo stabilnost in vodljivost pri večjih. Seveda pa ni športnosti brez zmogljivega motorja. V testnem Meganu GT je bil res zgolj 1,6-litrski, a se ob pomoči turbopuhala ta ponaša s kar 205 'konji'. Tako voznik nikdar ne ostane na suhem, moči in navora je dovolj v vsakem trenutku. Pospeševanje je dobro, čeprav podatek o pospešku z mesta ne navduši preveč, sploh če imamo v mislih maso avtomobila, ki je med manjšimi v razredu. Kot pri vsakem turbobencinskem motorju na porabo goriva bistveno vpliva teža voznikove noge.

Testno povprečje je sicer zasluga precej dinamične vožnje, zato je bolj merodajen podatek porabe z normnega kroga. A na splošno je dobrih 200 'konj' pač treba nahraniti. Pohvaliti je treba tudi dvosklopčni samodejni menjalnik EDC, ki pretika relativno hitro in brez zatikanja. Malce težav ima zgolj z nežnim speljevanjem, a le takrat, ko voznik prek sistema Multi-Sense izbere športni način vožnje, saj avto kar poskoči. Tudi zato, ker sistem Multi-Sense ob izbranem športnem načinu vožnje prilagodi odzivnost stopalke za plin, volana, menjalnika, motorja in podvozja. Ob programu Sport sta vozniku na voljo še Comfort in Neutral ter Perso, ki si ga voznik lahko nastavi po svojem okusu in željah. A se Megane GT dobro pelje ne glede na izbrani način vožnje.

Podvozje deluje dobro, morda malce zamerimo sistemu ESP, ki prehitro poseže v vožnjo, saj se zdi, da bi Megane zmogel brez ESP-jevega omejevanja moči še hitreje skozi ovinke, in to prav tako varno in zanesljivo. Vozniku je v Meganu GT na voljo tudi projicirni zaslon, ki pa je tiste bolj cenene izvedbe, kar pomeni, da se majhen zaslon dvigne iz vrha armaturne plošče. V primerjavi s podobnimi je Renaultov med boljšimi, a vseeno ga ne priporočamo. Je (pre)cenena različica in pravi je zgolj tisti, ki projicira podatke neposredno na vetrobransko steklo. Seveda je na voljo še precej varnostno-asistenčnih sistemov, pri čemer jih je veliko sicer za doplačilo, a vendarle si jih kupec zdaj lahko zaželi tudi v Renaultu oziroma Meganu.

Med številnimi je bil testni avto opremljen tudi s sistemom za samodejni preklop med dolgimi in zasenčenimi lučmi, ki pa z dolgimi vztraja (pre)dolgo, posledično se s prižiganjem dolgih luči 'oglašajo' nasproti vozeči vozniki. Morda tudi zato, ker so žarometi zdaj v Meganu lahko povsem diodni (testni avto), a z motečim modrim robom. Voznik se ga sčasoma privadi, drugače pa je očitno z nasproti vozečimi. Gledano v celoti se zdi, da je Renaultu uspelo. Projekt Megane je uspešno zaključen, zdaj so na potezi kupci. In seveda tržniki, ki bodo morali uspešno in prijazno (beri z ugodno ceno in popusti) avto približati končnemu kupcu. Z dobrim izdelkom pa je to opravilo precej lažje.

Sebastjan Plevnjak foto: Saša Kapetanovič