Renault Mégane R.S. 275 CUP

»Bejba, enega Megana imamo zate. Rumen je, upam, da ti bo barva všeč,« mi je po telefonu rekel Seba. Hitro sem izračunala, da bi bilo mojega poliča (Polo Fox, letnik 94, obšlesano rdeče barve) fino za nekaj dni pustiti pri mehaniku Janezu, da ga malo počeše ... »Okej, ga vzamem, naj vam bo, ker so ravno počitnice.« Na vasi, kjer zaradi pogoste menjave pločevine in domnevno moškega veljam za sponzoriranko, bodo sicer vsi videli, da sem spustila standarde (nazadnje sem na dvorišče k mami zarinila Peugeota 380 GTi, za katerega sva s Peterhanslom skoraj istočasno delala test – okej, malo pretiravam, a ne veliko), a testnemu konjičku ne gledaš v zobe.

Renault Megane je še vedno boljši od mestnega avtobusa, Mercedes gor ali dol. In potem presenečenje, zaradi katerega je moje srce začelo utripati v športnem načinu. Pogled na Megana RS 275 Cup, parkiranega na redakcijskem parkirišču, je bil intenzivno rumen, občutek pa blizu ekstazi, ki bi me preplavila, če bi me Peterhansel povabil na sovozniški sedež. Kako se izplača ne iti na počitnice! Kako sem vesela, da ne trpim s hladnim pivcem nekje v Grčiji ali na Sardiniji, kot kolegi avtomagazinovci! Pred mano je stala rumena bomba.

Turbo bomba iz delavnice Renault Sport, ki sicer potrebuje nekaj časa, da jo pri tri tisoč vrtljajih raznese, nakar se zgodi veliki pok in pramorje naselijo prvi parameciji, 275 francoskih žrebcev pa rožlja, kot da Napoleona s fronte spremlja nazaj domov k Josephine. Že prejšnjič sem si obljubila, da bo moj test enkrat za silo spodoben, a ne bo šlo – dali so mi napačen avto! Vse asociacije, ki se mi porajajo v povezavi s tem nekoliko retro cestnim bojevnikom, so primerne samo za polnoletne in očitno je avto nekaj seksapila prenesel tudi name. Tistega večera sem se s svojo dirkaško bando namreč dobila v Lepi Žogi. Čas je bil za redni 'update' novosti z relijev in drugih dirk, o dekletih z grida in tipično slovenskih motošportnih težavah. Na račun mojega poliča je padlo nekaj šal, zato mi je iz torbice na mizo 'ponesreči' padel ključ do srca rumene seks bombe. Včasih obmolknejo jagenjčki, včasih sosedje, tokrat pa so obmolknili volkovi.

Megane RS ima očitno meganomenalno čudežno moč in name so se usule čestitke za izplen testnega vozila, domnevnega napredovanja na uredništvu Avto magazina in kup komplimentov za čez. Ko sem spregovorila o občutkih med vožnjo, so mi novi oboževalci že jedli z roke. Tako je, občutje, ko se usedeš v športno naročje cestnega bojevnika z 2,0-litrsko mašino s turbo polnjenjem, je naelektreno dirkaško. S šestimi sekundami do 100 kilometrov na uro, končno hitrostjo 255 kilometrov na uro, 360 njutonmetrov navora in na 19-palčnih črnih kolesih znamke Turini Speedline, obutimi v megagume Bridgestone Potenza, je mogoče pobegniti komurkoli, slaba stran tega pa je, da je avto vedno, ampak vedno hitrejši od hitrostnih omejitev.

Pa ne gre le za pospešek ali hitrost! Bistvo tega, 'komot' mu rečem, dirkalnika je dirkaški občutek od G do C – od garaže do cilja. Nos dobesedno zakoplje v ovinke, cesto naskoči kot pareč samec in se je drži, kot se plenilec drži plena. Povsem enakovredno se kosa ... prepisujem iz revije Top Gear ... s Fordom Focusom RS, Seatom Leonom Cupra, Hondo Civicom Type R, Fordom Fiesto ST, Peugeotom 308 GTi, Suzukijem Swiftom Sport, BMW M135i, Volkswagenom Golfom GTI in Škodo Octavio vRS. Če ga hočem za vedno? Kakšno neumno vprašanje je pa zdaj to?!

Tina Torelli foto: Saša Kapetanovič, arhiv Tina Torelli