Renault Scenic dCi 130 Dynamique

Na las podobnega Scenica, le da z za malo manj kot pločevinko piva manjšo prostornino v motorju, smo že vozili letos pozimi. In prav s tistim sem opravil tudi malo daljši izlet do avstrijskega smučišča, s še dvema potnikoma in kar nekaj prtljage. Moči je bilo dovolj za zmerno hitro premikanje, a vseeno je spomin na mrtvo področje v najnižjih vrtljajih še zelo živ. Takoj nad prostim tekom se namreč 1, 5-litrski dCi v tako velikem avtomobilu, kot je enoprostorec na Meganovi osnovi, izkaže za preslabotnega. Pri speljevanju je potrebno nekaj več vrtljajev, enako tudi pri prehitevanjih, še posebno na avtocesti ali pri vožnji v klanec.

Na papirju ogromne razlike med 1, 5 in 1, 9-litrskim turbodizlom ni, na cesti pa je očitna. Daljša razlaga ni potrebna: speljevanja so lahkotnejša, prehitevanja manj stresna za voznika in potnike. Poraba goriva je ob tem zelo konstantna, ne ozirajoč se preveč na težo voznikove desne noge – gibala se je okoli sedmih litrov in pol. Na avtocesti je motor zgledno tih, saj se pri 130 kilometrih na uro vrti z le 2.600 vrtljaji. Menjalnik mehko in gladko teče skozi vseh sedem (z vzvratno prestavo vred) stopenj.

Celoten avtomobil je še vedno zelo (francosko) mehak: ko sem se vanj usedel naravnost iz Oplove Merive, sem zaradi mehke stopalke sklopke zelo sunkovito speljal, in namesto da bi zaradi rahlega rosenja vklopil prvo hitrostno stopnjo brisalnikov, sem desno obvolansko ročico 'zabil' do končne lege. Hecno, a tako se v praksi izkažejo lastnosti avtomobilov, ki se že dodobra vajenim lastnikom zdijo samoumevne ali pa jih sploh ne opazijo.

Izredno mehak je, zlasti v mestu, tudi volan, kar bodo cenile mamice, še bolj pa bodo navdušene nad prostornostjo prtljažnika, prilagodljivostjo zadnjih sedežev, mizicami in dvojnimi žepi na hrbtu prednjih sedežev, senčnimi zavesicami v drugi vrsti, velikimi ogledali, odlično preglednostjo, veliko (skritimi) predali in parkirno kamero, na vklop katere je po zagonu motorja treba čakati deset sekund. Te so mučno dolge, če brez kamere ne znate več bočno speljati z natrpanega parkirišča, je pa dobro, da ostane prižgana tudi nekaj trenutkov po premikanju naprej, kar pride prav pri manevriranju po tesnem parkirišču.

Predolgo traja tudi preklop med posameznimi prikazi potovalnega računalnika, ki prikazuje povprečno in trenutno porabo, doseg, prevožene kilometre in porabljeno gorivo v litrih na zadnji poti, povprečno hitrost ter kilometre do naslednjega servisa. Funkcije se (pohvalno) premikajo v dve smeri, a se podatki 'vozijo' gor in dol, kar traja dlje, kot če bi se le klik-klik-klik preklapljali v trenutku. Moteče, posebno dokler si voznik ne zapomni, kako si sledijo posamezni prikazi.

Popolnoma digitalnih merilnikov se človek hitro privadi, tudi v sončnem vremenu so dobro vidni, obstaja pa možnost, da trenutne hitrosti in količine goriva ne boste videli, ko bo volan v skrajno zgornjem položaju.

Spet bomo pohvalili delovanje Renaultove pametne kartice, ki je, ko se je enkrat privadite, ne boste hoteli zamenjati za noben denar (oziroma za 570 evrov, kolikor stane v paketu z električno nastavljivimi zunanjimi ogledali). Zlasti jo boste cenile tiste gospodične in gospe, ki rade v eni 'rundi' nesete iz avtomobila vse nakupovalne vrečke naenkrat, saj ni potrebe po zaklepanju avtomobila s ključem. Nerodno izbran se zdi le položaj navpične reže za kartico na sredinskem delu – kaj če bo mulec tja notri porinil kovanec?

Ker je v ožjem družinskem krogu tudi izredno lepo ohranjen Scenic prve generacije (letnik 1998, če se ne motim), lahko iz prve roke zatrdim, da so vozne lastnosti novega za svetlobno leto boljše: karoserija se v ovinkih manj nagiba, manj je podkrmarjenja v prehitro odpeljanih zavojih, po drugi strani pa kljub boljši legi na cesti ne trpi udobje. Kaj smo pogrešali? Tri utripe smernikov ob rahlem dotiku obvolanske ročice in lahkotnejše zapiranje prtljažnih vrat.

Matevž Hribar, foto: Aleš Pavletič