Renault Talisman Energy dCi 160 EDC S&S Initiale Paris

Ob Talismanovi predstavitvi so Renaultovi vodilni možje dejali, da je narejen po smernicah, ki ugajajo kupcem D-segmenta. Želeli so ustvariti oblikovno všečno in prepoznavno limuzino, s prijetno in prostorno notranjostjo, vse skupaj pa so začinili s številnimi tehnološkimi pripomočki, ki bodo vožnjo naredili varnejšo in udobnejšo. Podobne želje si sicer bolj ko ne postavljajo pri vseh avtomobilskih znamkah, kako jim vse to uspeva, pa je že druga zgodba.

Oziroma izvedba teh želja na koncu poda rezultat, tako tisti prodajni kot čustveni – kako všeč je avto ciljni publiki. Če s čim, potem Talisman ne bo imel težav z obliko. Zdi se, da je Francozom ta del avtomobila pravzaprav najbolj uspel. Avto na cesti vzbuja zanimanje, ljudje se obračajo za njim in se z njim celo fotografirajo. Kar pomeni, da je oblikovni del narejen vsaj tako, kot so si želeli. Sprednji del ne prinaša razburjenja, a če je avto opremljen z najboljšo opremo, tako kot testni Talisman, potem so zadnja stekla povsem zatemnjena in podoba avtomobila je privlačna in atraktivna. Sploh zadnji del avtomobila je zelo posrečen, tudi na račun zanimivih luči, ki se zažirajo globoko proti sredini prtljažnega pokrova.

Podobno je z notranjostjo. Spet svoje odigra stopnja opreme, in ker se je testni bahal z opremo, imenovano Initiale Paris, je ponujal največ, kar Talisman v tem trenutku lahko. Odlično deluje ključ avtomobila, ki je pri Renaultu sicer že nekaj časa v obliki kartice. Žal so jo zdaj prenovili tako, da je precej večja oziroma predvsem debelejša, je skoraj kot kakšen mini telefon. Vseeno, svoje delo opravi že med potjo, ko se voznik bliža avtomobilu. Na primerni oddaljenosti se odprejo zunanja ogledala in luči v njih osvetlijo okolico avtomobila. Voznik potem samo odpre vrata (pohvalno, katerakoli) in avto se samodejno tudi odklene. Pri Renaultu poudarjajo, da se Talisman uvršča med bolj prostorne avtomobile.

To je sicer res, saj je prostora, predvsem zadaj, dovolj, želeli pa bi si, da bi prednji sedeži ponujali malce daljšo sedalno površino. A ko smo že pri sedežih, moramo omeniti, da sprednja ponujata dobro prilagodljivost, masažo, poleg ogrevanja pa tudi hlajenje. Kar še kako pride prav v vročih poletnih dneh, ko se lahko usnje precej neprijetno segreje. Volanski obroč lepo sede v roki, tipke na njem so razumljivo razporejene in upravljanje je preprosto. Talisman razvaja s številnimi odlagalnimi površinami in predali, kar je v nekaterih njemu podobnih avtomobilih prava redkost. Tu je pred konkurenti v prednosti, tako kot z zaslonom. Osrednji in pokončni 8,7-palčni zaslon je priročen, tako za upravljanje kot za prikaz recimo navigacijske mape. Žal pa mu ne sledi celotni sistem R-Link 2, ki včasih zamuja, njegovega upravljanja se je treba privaditi (in naučiti) pa tudi modrozoba povezava z mobilnim telefonom ni med boljšimi. Testni avto je imel tudi projicirni zaslon, a o majhnem dodatnem steklu, ki se dvigne sredi armaturne plošče, smo že pri konkurentih rekli, da ni najboljša rešitev. Tudi za Talismana velja, da če želi biti prava poslovna limuzina, je treba podatke projicirati na vetrobransko steklo.

Pohvaliti pa moramo povsem digitalne in prilagodljive merilnike, kamero za vzvratno vožnjo in številne varnostno-asistenčne sisteme. In vožnja? Žal najšibkejši člen avtomobila. Če ignoriramo predsodke, da si tako velika limuzina zasluži kaj več kot zgolj 1,6-litrski motor (ki ne nazadnje razvaja s 160 'konji'), zmoti predvsem podvozje avtomobila. To je (pre)glasno, ne le za tako uglajeno limuzino, kot Talisman želi biti, ampak tudi za povsem običajen avtomobil. Vzmetenje zmotijo že malenkostne neravnine, slaba cesta pa mu sploh ne ugaja. Posledično se v notranjost prenaša tako tresenje kot hrup izpod koles. Tudi nagibanja v hitreje prevoženih ovinkih je preveč. Pohvalno je bil testni Talisman opremljen s štirikolesnim volanom 4Control, ki sicer pomaga pri manevriranju in zavijanju v mestu, a na odprti cesti in pri hitrejši vožnji bi si želeli bolj natančen volan oziroma predvsem bolj čvrsto progresivnost volanskega mehanizma. V isti sapi lahko okrcamo še prilagodljivi tempomat, ki dopušča največjo nastavljeno hitrost vožnje 140 kilometrov na uro. Kar pomeni, da je realna hitrost vožnje še nižja, na nemških avtocestah pa je takšen tempomat tako rekoč neuporaben. Je pa varen.

1,6-litrski turbodizelski motor ni med najtišjimi, a tudi ne med najglasnejšimi. Z običajno vožnjo nima težav, drugače je, ko je v avtu več ljudi. Ne nazadnje ne zmore čudežev, primanjkljaj prostornine se pač pozna pri navoru in odzivnosti. Malce mu jo zagode tudi dvosklopčni samodejni menjalnik, ki v večini primerov sicer prestavlja dobro, a zmoti z občasnim cukanjem oziroma sunkovitim speljevanjem. Vse skupaj se odraža pri porabi goriva. Med zmerno vožnjo je ta lahko zadovoljivo nizka (normni krog), drugače pa je med običajno vožnjo; sploh če voznik na račun tehnologije Multi-Sense izbere športni režim vožnje (vključno z tršim variabilnim vzmetenjem), takrat je poraba goriva nadpovprečno visoka. A vse brezhibno ni skoraj nikoli. Gledano v celoti, je Talisman dobra limuzina, zagotovo boljša, kot sta bila Laguna in Latitude. Kar pomeni, da je naloga Renaultovih inženirjev izpolnjena.

Sebastjan Plevnjak foto: Saša Kapetanovič