Renault Vel Satis 2.2 dCi Privilege

Pretežni del nergačev je v nekaj mesecih utihnil; zdaj je tistih, ki vpijejo čez obliko Vel Satisa, zanemarljivo malo. Po drugi strani se veča število onih, ki so mu naklonjeni. Načelno všečnost govori Vel Satisu v prid. Ampak delo (za Renaulta) s tem še ni opravljeno; zdaj mora vsaj del teh čisto resno v prodajni salon, odločenih, da avtomobil kupijo.

Prav takšen, kot je bil tokrat testni, utegne biti zelo prepričljiv. Pri tem seveda predpostavim, da ste se že zbližali tudi s samosvojo obliko notranjosti, z nekaj ergonomskimi napakami (stikala), s pretežno zelo dobrimi materiali (med njimi tudi alkantara), a tudi z nekaj cenene plastike (okrog volanskega droga, na sredinski konzoli).

Predpostavljam, da vas visoko sedenje na debelem sedežu ne moti in prepričan sem, da vam mehka vzmet v prednji sedež vpetega varnostnega pasu ugaja. Potem začnite o Vel Satisu resneje razmišljati.

Velik avtomobil, ki spada v višji avtomobilski razred, je prostorsko radodaren, celo kolenskega prostora je v drugi vrsti zelo veliko. Ker tale Renault noče biti športnega značaja, ima zelo mehak volanski obroč, ki s hitrostjo postopno trdi, takšen pa občutno pripomore k boljšemu počutju med parkiranjem. Tudi mi smo se ga sprva ustrašili, saj je zunaj videti velik, a v vožnji ni neroden, ker je prijetno okreten. Zatakne se morda le v ožinah . .

Kartica, ki nadomešča ključ in ki je delovala brezhibno, se zdi prav dobra rešitev; odlična bo takrat, ko je ne bo treba iskati po žepih, oziroma ko jo bo tudi sistem zagona motorja sam »našel«. In medtem ko je najverjetneje večglasno cviljenje stopalke sklopke posledica pomanjkanja masti, Vel Satis razvaja še z nadzorom tlaka v gumah in s parkirnim pripomočkom - ki pa se v dežju kar preveč oglaša. In tako smo prišli do stroja.

Ta spada že med klasične Renaultove dizelske izdelke: ima neposreden vbrizg prek skupnega voda, turbinski polnilnik in hladilnik stisnjenega zraka. V kombinaciji z dobrim ročnim menjalnikom ponuja vse od lagodne do hitre vožnje, ampak res le do tu. Dirkač namreč ni, športnik pa tudi ne. Namenjen je hitremu udobnemu potovanju po avtomobilskih cestah, nič nima proti dinamični vožnji po cestah zunaj mest. Tudi v mestu je prijazen, dokler vaše zahteve pred semaforjem niso prevelike. Pri tem je dokaj skromen tudi pri porabi goriva: prav tako je med hitro vožnjo zadovoljen z desetimi litri, pri zmernejši pa mu uspe popiti celo nekaj litrov plinskega olja na sto kilometrov manj.

V iskanju optimuma se tako Vel Satis prav s tem motorjem najbolj izkaže. In če so Parižani hoteli z imenom namigniti na »Well Satisfied«, torej na »zadovoljen«, potem je prav takšna različica temu geslu najbližja.

Vinko Kernc

Foto: Aleš Pavletič