Seat Altea Freetrack 2.0 TDI (125 kW)

Res je: dizli v Alteinem nosu si počasi že zaslužijo oznako ‘rahlo zastarelo’, saj je vse več Volkswagnovih modelov opremljenih z novimi, ki imajo enako oznako, a so zaradi sistema skupnega voda posledično varčnejši, tišji in prožnejši.

Predstavljajte si Alteo XL s štirikolesnim pogonom (za prijaznost pozimi), malce čvrstejšim podvozjem (da je za voznika zabava večja) in za malenkost večjo oddaljenostjo trebuha od tal (da voznika ne skrbi, ali se v travi sredi kolovoza skriva kak kamen).

Pri Seatu so se recepta držali zelo natančno ? Altei XL so dodali štirikolesni pogon, v tem primeru klasični Volkswagnov 4Motion s sklopko Haldex na sredini, ki zmore na zadnja kolesa (ob normalnih razmerah gre ves navor na prednja kolesa) prenesti do 50 odstotkov motornega navora, otrdili podvozje (za boljše hlajenje imajo blažilniki zdaj v sebi več olja), oddaljenost od tal pa so povečali za 40 milimetrov.

Zato se na suhem asfaltu Altea Freetrack ne pelje kaj dosti drugače kot navadna Altea XL, in da je avto nekoliko višji, je skoraj neopazno. Nove nastavitve podvozja niso negativno vplivale na blaženje neravnin (je pa Freetrack v osnovi malo bolj podkrmarjena). Medtem ko se kontrolna lučka sistema ESP pri spredaj gnani Altei nenehno prižiga, štirikolesni pogon poskrbi, da se na spolzkem asfaltu prednja kolesa dosti redkeje poskušajo zavrteti v prazno. Pazljiv velja biti le pri ostrem speljevanju iz stranskih ulic, saj lahko Freetrackov zadek ob takem početju na spolzkem asfaltu zapleše. Na srečo je ESP učinkovit.

Pa makadam in brezpotja? Na zadnja raje ne rinite, saj Freetrack ni terenec. Nima učinkovite zaščite trebuha

oziroma tam ležečih vitalnih delov, nima reduktorja, nima zapor diferenciala in nima terenskih gum. Se pa na kolovozih in makadamskih cestah znajde odlično, celo tako dobro, da vozniku ni treba skrbeti za zdravje avtomobila in lahko le uživa. Bočna drsenja so zlahka nadzirljiva, ABS-a makadam ne zmede, podvozje pa je dovolj čvrsto, da brez težav prenese kak ostrejši sunek večje neravnine ali manjši skok.

Če se nad to vrsto zabave ne navdušujete, vam je na voljo še ena: LCD zaslon, ki se spusti iz predala sredi stropa bo s filmi in podobnim zabaval tiste, ki sedijo zadaj.

Optični dodatki, ki skrbijo za bolj terenski videz, so zelo očitni: prednji in zadnji odbijači, pragovi in obrobe blatnikov iz sive plastike ter plastična ‘zaščita’ spredaj in zadaj namigujejo na terenskost, platišča in dvojni izpuh pa na športnost.

Dvolitrski turbodizel s 170 ‘konji’ si (skoraj) zasluži oznako športen. Povsem pri dnu merilnika vrtljajev težko diha, malo pod številko dva tisoč se zbudi z odločnim sunkom, lepo vleče pri tisočaku in pol vrtljajev ter nato počasi ‘izdihne’. Uporabno območje vrtljajev (glede na sodobnejšo ? tudi hišno ? konkurenco) ni široko, hrupa je preveč, se pa za vse skupaj oddolži s spodobnimi zmogljivostmi in s še vedno ugodno porabo: testna je bila sicer malo več kot devet litrov na 100 kilometrov, a velja upoštevati, da je bilo makadamske zabave (kjer je stopalka za plin ves čas na tleh) kar precej. Sicer bi bil rezultat tudi za kak liter nižji.

Kaj pa potniki in prtljaga? Tu razlike glede na Alteo XL pravzaprav ni. Da je treba vstopati malce višje, bodo opazili le najmanjši, sedi se dobro (tudi v drugi vrsti) in prostora v prtljažniku je dovolj (precej več kot v povsem svežem Volkswagnovem Tiguanu). Škoda je, da je volan nekoliko prepoložen in da ga ni mogoče dovolj približati vozniku (če je ta višjerasle sorte), da je zaslon radia šolski primer oblikovalskega neuspeha, saj se podatki tepejo med sabo, ter da je izraba prostora obupna.

Pri potovalnem računalniku je prostora dovolj, da bi hkrati prikazoval (recimo) zunanjo temperaturo, uro in preostali doseg, a tega ne zna ? zato pa ves čas (popolnoma nepotrebno) prikazuje skupne in delne prevožene kilometre. Ampak take malenkosti (če niste ravno drobnjakarske sorte) skupnega pozitivnega vtisa ne morejo pokvariti. Ko bo Freetrack dobil nove dizle s skupnim vodom (o čemer pa pri Seatu še molčijo), bo res odlična izbira.

Dušan Lukič, foto: Aleš Pavletič