Seat Leon 1.8 TSI (118 kW) Style

Športnim Seatom so namenjene oznake Cupra in tudi (v malo manjši meri) FR in pred približno dvema letoma je v redakcijo zašel testni Leon FR, ki je imel v nosu 170-'konjski' TDI. Ker ima tale bencinski le 10 'konjev' manj, zmogljivosti pa so podobne (do 100 kilometrov na uro je TSI tri desetinke sekunde hitrejši in ima kilometer na uro manjšo končno hitrost), se morda velja ozreti v preteklost.

»Ena je vsekakor ta, da je z njimi težko hitro speljati, 170-'konjski' turbodizel v nosu pa to nalogo le še otežuje. Spodaj je namreč bolj ali manj mrtev, potem podivja, na vrhu območja vrtljajev pa (spet) da od sebe bolj malo. Potem zna biti speljevanje, dokler se avtomobila ne navadite in predvsem dokler se ne navadite dobro oceniti, koliko oprijema v resnici zagotavlja podlaga, bolj cukajoča ali škripajoča vaja. Premalo plina (in preveč sunkovito delo s sklopko), pa bodo motorni vrtljaji poniknili tja proti prostemu teku, FR se bo najprej (zelo zaspano) premaknil nekaj prvih metrov in šele potem brutalno udaril v hrbet. Druga varianta je preveč plina, sprednja kolesa se nebogljeno zavrtijo v prazno (in ob tem še poskakujejo, da se človek kar malo ustraši za polgredi in zglobe), « smo zapisali za FR.

Pri temle TSI-ju se vam česa takega ni treba bati. S strmega klanca ob izhodu iz naše službene garaže smo speljevali brez škripanja ali cukanja, pa je TSI-ju bilo popolnoma vseeno, ali deluje med tisočakom in dvema vrtljajev ali pa med tri in štiri tisoč vrtljaji.

Seveda, v nižjih vrtljajih je bilo poskočnosti nekaj manj, a v obeh primerih je bil dovolj odziven, dovolj tih in uglajen (TDI se je v nizkih vrtljajih grdo tresel in bobnel), blizu rdečega polja pa je veselo pel. Ne preglasno, v skladu s svojim rekreativnim značajem, a dovolj, da so voznikova ušesa vesela.

Zakaj bi torej o testnem Leonu sploh pisali kot o 'rekreativcu', če pa se zlahka kosa z dizelskim FR? Zato, ker podvozje vendarle ni tako športno nastavljeno. In to je, ne prav presenetljivo, dobro. Lega na cesti ni nič slabša (še več, nekoliko lažje se je poigrati z zadkom, če si voznik to s sunkovitim delom s plinom in volanom zaželi), hkrati pa je vožnja mnogo udobnejša.

Trdo vzmetenje in družinska uporaba pač ne gresta najbolje skupaj, in ker tale Leon je družinski avto, o čemer priča tudi njegova petvratna karoserija, malo manj pa le 341-litrska osnovna prostornina, se seveda spodobi, da žive vsebine ne pretrese na vsaki cestni neravnini. Našel bi se sicer kak konkurent, ki se pohvali s še boljšim kompromisom med udobjem in športnostjo, a bi bilo treba kar krepko iskati. Tu je Leon odličen.

Bencinski motor v nosu sicer pomeni nekaj večjo porabo kot dizel, a razlika ni tolikšna, da bi bilo treba zaradi nje obupavati. Takrat je FR TDI porabil 8, 9 litra, tale TSI natanko liter več – tudi zato, ker se precej bolje počuti v nizkih vrtljajih. In ko stvari seštejemo, je jasno: povsem lepo boste živeli tudi s 122-'konjskim' TSI-jem, a za tiste, ki si želijo nekaj športnosti (kar naj bi sicer bila lastnost Seatovih kupcev), je takle TSI odlična izbira.

Dušan Lukič, foto: Saša Kapetanovič