Škoda Octavia RS

Priznam, to Škodo sem nestrpno pričakoval. Octavia je, to smo že večkrat napisali, dober, prostoren in zato udoben družinski avtomobil. Ampak do sedaj ni bilo različice, ki bi zadovoljila segment zahtevnih kupcev, ki jim ponavadi rečemo športni vozniki. In Čehi, tudi to je treba priznati, v tem segmentu nimajo izkušenj, saj niti pod Volkswagnovo taktriko (še) niso poskrbeli za dinamične voznike. Zato nestrpnost.

Zunanjost je prikrito športna. Sicer se že na prvi pogled vidi, da je na tej Octavii nekaj drugačnega, dodelanega, toda šele temeljitejši pregled avtomobila razkrije vse razlike s klasičnimi različicami. Dodatna spojlerja na prednjem delu in na zadku, nizkopresečne pnevmatike velikosti 205/55, nameščene na ogromnih 16-palčnih platiščih, ogromen kromiran konec izpušne cevi in ne nazadnje znaka RS so oblikovne malenkosti, ki prepričajo. Prepričajo tiste, ki so pristaši manj opaznih karoserijskih dodatkov, in tiste, ki hočejo biti vidni.

Pravzaprav sem med testom te Octavie pogrešal samo eno: ksenonske žaromete. Zakaj, se boste vprašali. Zato, ker je Škoda Octavia RS na avtocesti preveč neopazna, hitrost, s katero lahko križari njen voznik, pa tako velika, da bi bila bela (za zdaj še prestižna) svetloba prednjih žarometov zelo dobrodošla. Toda sodijo med dodatno opremo, odštezi je treba skoraj 120 tisoč tolarjev. Priporočam.

Ko sem zlezel za volan, sem bil nekaj prvih kilometrov vožnje razočaran. Prednja sedeža, ki naj bi v športnem avtomobilu poskrbela za temeljito bočno oporo, sta kljub školjkasti obliki preširoka in sta premalo objela mojih 75 kilogramov.

Volanski obroč je temeljito nastavljiv vzdolžno in po višini, voznikov sedež je nastavljiv tudi po višini, zato z idealnim položajem za volanom ni bilo težav. Zagnal sem motor in si privoščil vsrkanje prvih vtisov, ki so pri vsakem avtomobilu še kako pomembni. Ko sem nato pospeševal do tretje prestave, sem moral že pokukati na merilnik hitrosti, sicer bi nevarno kršil Zakon o varnosti v cestnem prometu. Toda prvi vtis ni bil dober, bil sem malce razočaran.

Od najšportnejše Škode doslej sem pričakoval boljše pospeške, hotel sem, da me zaradi hudega pospeška prilepi na sedež. Nič od tega. Hotel sem slišati delovanje turbinskega polnilnika, njegovo pihanje pri polnem pospeševanju in prijeten zvok, ko nenadoma popustiš stopalko za plin. Saj veste, Lancia Delta Intergale in podobni, ko gredo vozniku mravljinci po hrbtu. Nič.

Hotel sem hiter, brezkompromisen menjalnik, ki bi se pri hitrem pospeševanju zlil v eno z mojo hitro desnico, ki bi postregel s tistim dirkaško prefinjenim klakom. Spet nič. Hudobna misel, češ saj ni čudno, da niso preveč uspešni v svetovnem prvenstvu v rallyju, saj še serijskega športnega avtomobila ne znajo pravilno narediti, se je porodila nehote. Kajne, Schwarz?

Po treh dneh sem bil povsem drugačnega mnenja. Avtomobil je tako uporaben, kot že dolgo ni bil nobeden, ki ima vsaj malo športnosti v sebi. Motor, v našem primeru koncernski 1, 8-litrski štirivaljnik s po petimi ventili nad vsakim valjem, ki smo ga že opazili v Audijevih A3 in TT ter v Seatovem Leonu, tako imenovane turbo luknje skoraj ni poznal. Res je sicer, da je še vedno čutiti zamik odziva motorja na voznikove ukaze s stopalko plina, vendar je tako neopazen, da sploh ni bil moteč.

Motor enakomerno pospešuje že od 2000 vse do 6000 vrtljajev, zato dovoljuje tudi počasno mesto križarjenje ali lenarjenje s prestavno ročico. Povem vam, zelo uporabno. Tistih avtomobilov z motorji, ki hočejo na križišču najprej »crkniti«, z malenkost več plina pa ponorijo, imam namreč dovolj. To je mogoče primerno za dirkanje, za vsakodnevno uporabo pa ne, če seveda nočete vsak mesec dati pol mesečne plače za prednji pnevmatiki.

Octavia RS je tako zelo kultiviran avtomobil, tudi mestna križarjenja v tretji prestavi z minimalnimi motornimi vrtljaji je niso prav nič prizadela. Motor je še kar vlekel in vlekel in vlekel …

Ah, to je že druga zgodba.

Zgodba o gorski serpentini, ki zahteva od voznika in avtomobilske tehnike vse. Octavia RS je od drugih različic nižja za petnajst milimetrov, velika kolesa so temeljitejše vpeta, vzmetenje je zaradi večjih obremenitev zmogljivejše, zavorne čeljusti (ki pri vsakem kolesu posebej grabijo za dodatno hlajene kolute) so odete v dirkaško zeleno barvo.

Octavia, seveda obuta v primerno zmogljive pnevmatike, je v ovinkih zelo hitra. Meja zdrsa je postavljena tako visoko, da bo velika večina dinamičnih voznikov povsem zadovoljna. Šele ko prekoračite mejo zdrave pameti, se avtomobil odzvove malce okorno, kar gre pripisati le prednjemu pogonu in razmeroma veliki masi.

Trakcija je s sistemom ASR dobra, a šele pri izključenem sistemu se bodo morali pravi vozniki dokazati. Takrat bo avtomobil od vas zahteval precej poguma, srčnost in vztrajnost pa nagradil z zelo hitro vožnjo. Pri tem lahko pohvalimo tudi zavore, ki so ves test delovale odlično, toda na koncu sem še vedno pogrešal hitrejši menjalnik. Kaj pravite, mogoče šeststopenjski? Octavia RS, po pravici povedano, ga ne potrebuje, vendar pa bi s pravim (hitrim in natančnim) menjalnikom dodali še tisti ščepec popra, ki mogoče sedaj manjka. Ob tem bi ohranili velikost, udobje in velik prtljažnik družinskega avtomobila.

Poleg športnejših sedežev je notranjost skoraj povsem enaka, kakršne smo že navajeni iz drugih Octavij. Nekaj svežine in športne note prispevajo (slabše pregledni) merilniki, odeti v športno svetlo aluminijasto podlago, (neposrečena) imitacija dirkaškega karbona na sredinski konzoli in bel zgornji vrh prestavne ročice z napisom V. Najbrž to pomeni Victory, zmaga. Volanski obroč je zaradi skromne velikosti in usnjene obloge izredno prijeten za uporabo, stopalke pa so - dirkaški vožnji na ljubo - dovolj blizu in primerno velike. Žal pa v Octavii RS dobite v serijski opremi le dve varnostni blazini, za stranske varnostne je treba doplačati.

Na koncu moram priznati, da Nemcu Arminu Schwarzu zavidam. Zavidam mu nastopanje na svetovnem prvenstvu s tovarniško Octavio WRC, zavidam mu vozniško znanje in neverjetno sposobnost nadzorovanega drsenja. Verjemite mi, saj sem se imel možnost peljati z njim v dirkalnem avtomobilu. Predvsem pa mu zavidam avtomobil, s katerim se vozi domov. Namreč serijsko Octavio RS. Verjamem, da po nekajdnevnem temeljitem testiranju dirakalnika na Češkem večkrat ni ravno pri volji, da bi vozil hitro. No, mogoče tistih nekaj zavitih ovinkov. Kajne, Schwarz?

Aljoša Mrak

FOTO: Uroš Potočnik