Supertest Toyota Yaris 1.3 VVT-i Luna

Toyotin Yaris je majhen avto in če ti ga namenijo za pot do Beograda, se začneš zmrdovati.

Prenesi PDF testa
18. 3. 2004

V nasprotju z uveljavljenim rekom namreč poklonjenemu službenemu konju človek hitro pogleda v zobe, sploh če naj bi peljal s seboj še Esada z njegovima dvema metroma in fotografinjo z vso opremo. Ampak ker so bili vsi drugače razpoložljivi štiri metre plus zasedeni, smo se nekako zbasali v tole Toyotico in . . za Beograd.

Tisti 'nekako' gre pa takole. Odpreš vrata, stopiš vanj, sedeš in ugotoviš, da je Yaris presenetljivo prostoren. Nič te ne tišči, nič ne žuli, mlinček melje, edino šipe se rosijo, da ti prvih dvesto kilometrov ni nič jasno, potem pa, burek, ugotoviš, da je nekdo preklopil na notranje zračenje in da zato oni, ki so jo sestavili, niso nič krivi.

Moram priznati, da se vožnje skoraj ne spominjam. Kar je v redu. Mudilo se nam je na sestanek z Zmagom Sagadinom, nekdanjim trenerjem Olimpije na začasnem delu v tujini, pa smo malo bolj pritiskali na plin, kot bi sicer, in malo pogosteje stali na črpalkah, kot bi si želeli, in smo, skratka, pogrešali večjo posodo za gorivo.

Nazaj grede nam je zmanjkalo tekočine za brisanje šip, dotočil sem nek njihov vitrex, ki pa ni več nič pomagal, ker je že vse globoko zmrznilo. Košava pač. Skozi se je prebil šele, ko sem ga parkiral pred domačo hišo. Ampak tudi zato ni Toyota nič kriva, ampak srbski veter in srbska kemijska industrija.

Torej, šli smo tja, se pripeljali nazaj, nič nas ni bolelo in ni se kvarilo. Dolgčas, ne?

Tadej Golob

Foto Ivana Krešič