Majhna skrivnost, ki veliko odtehta

Kako je svet lahko različen! Na eni strani politično korektni avtomobili za vsak dan, ki padejo v oči in so narejeni po okusu večine Evropejcev, na drugi pa avtomobili z Daljnega vzhoda, na katere se nikakor ne moremo navaditi. Škatlice na štirih kolesih so včasih enostavno preveč drugačne.

Na prvi pogled lahko to zatrdim za Ignisa. Mali mestni avtomobil, ki meri v dolžino vsega 3,7 metra, v notranjosti ponuja veliko več prostora, kot bi mu lahko zunanji opazovalec pripisal na prvi pogled. Zlasti ko beseda nanese na njegovo nenavadno oblikovano karoserijo.

Sicer je na vsakem kvadratnem centimetru možno opaziti (in začutiti), da gre za izdelek neke druge dimenzije in filozofije, a vseeno lahko v marsičem zadene tudi okus zahtevnih Evropejcev. Dobro, s prtljažnimi litri vas verjetno ne bo prepričal, vsega skupaj jih ima namreč 227, a takega avtomobila verjetno res ne kupujete zaradi tovornih zmogljivosti.

Ne, takšni štirikolesniki se kupujejo zaradi okretnosti v mestu, kjer tudi poskočnost ni zanemarljiva, pa ne nazadnje tudi zaradi tega, da ste na cesti vsaj malce drugačni. Sicer bo marsikdo zavijal z očmi ob Ignisovi obliki, sploh ob njegovem zadnjem delu, vendar ta privoščljivost hitro mine, ko voznik sede v avtomobil in se z njim zapodi v mestni promet. In zadeva zares deluje.

Ignis je namreč doma v mestu, pa čeprav se mu poznajo zunanje dimenzije tudi pri stabilnosti pri večjih hitrostih. Posebej pri vožnji na avtocesti zahteva nekaj več pozornosti, rad malce zaplava 'po svoje', a ko se ga privadiš, tudi to ni več težava. Da, podvozje je vseeno naravnano na udobje, kar ob skromnih merah in medosni razdalji pomeni, da se obnaša malce drugače. Kar je sicer izraziteje pri avtocestnih hitrostih, sicer pa se za to oddolži s celotnim pogonskim sklopom.

1,2-litrski bencinski motor s 83 'konjiči' namreč spada med izdelke zlate sredine, kar pomeni, da je dovolj poskočen, a ne prezahteven. In ob dejstvu, da so mu zdaj pritaknili še blagi hibridni sistem, je postal pravi varčnež.

Blagi hibridni sistem SHVS pomaga motorju pri speljevanju in pospeševanju, kar se, verjeli ali ne, občuti tudi za volanom, saj bolj lahkotno in odločno speljuje in tudi pospešuje. Kinetično energijo zaviranja namreč sistem pretvori v elektriko, ki se shranjuje v 10 Ah ur zmogljivo baterijo. S pomočjo integriranega zaganjalnika oziroma generatorja pa se potem elektrika uporabi kot pomoč bencinskemu motorju. Zato tudi ugodna poraba 4,7 litra goriva na 100 kilometrov po svoje ne preseneča.

K temu moram dodati še štirikolesni pogon Allgrip, pri katerem sistem s pomočjo viskozne sklopke samodejno prenaša motorni navor na zadnji kolesni par takoj, ko zazna, da sprednji kolesni par izgublja oprijem s tlemi. To pride zelo prav v bolj zahtevnem vremenu, speljevanju v snegu ali dežju, za terensko vožnjo pa ta avtomobil seveda le ni najbolj primeren, pa čeprav ima bolj odmaknjeno dno vozila od tal in se tudi zato več kot le spogleduje s terenskostjo. Kot eden najmanjših avtomobilov s štirikolesnim pogonom je vsekakor nekaj posebnega, in to je tudi njegov namen. Enostavno biti drugačen.

Malce lahko avtomobilu zamerim le majhno posodo za gorivo, ta meri le 30 litrov, vse drugo je pri Ignisu tako, kot mora biti.