Suzuki Swift 1.5 VVT GS

Bil bi . . ah, ne, besedilo boste morali prebrati do konca, da izveste, kako bi se odrezal novi poševnooki novinec v razredu majhnih avtomobilov. Se še spomnite starega Swifta (beri prejšnji model)? Legenda živi še danes, po dolgih 17-ih letih se z njim kar nekaj ljudi še vedno vsak dan prevaža v službo in domov. Očitno so pri Suzukiju imeli velike težave zagotoviti primernega naslednika, saj smo prvi prototip novega Swifta videli že v obliki Concepta S. Se ne spomnite?

Kako bi se le, saj je bil predstavljen že leta 2002 na pariškem salonu, nato pa v dodelani različici in z oznako Concept S2 še leto kasneje na frankfurtskem salonu. In če pokukate v stare Avto magazine, potem boste videli, da so že pred tremi leti evropski oblikovalci skupaj z japonskimi kolegi zrisali prav tak avtomobil, ki ga danes lahko občudujemo v velikoserijski izdelavi.

Očitno so pri Suzukiju zelo dolgo tipali, ali se bo oblika resnično prijela, in po prvih odzivih strokovne in laične javnosti bi zlahka lahko rekli, da so imeli srečno roko. Vas osnovna oblika mogoče spominja na kakšen poznan avtomobil? Če boste dejali, da vas spominja na Minija, potem spadate med številne, ki so takoj opazili podobne osnovne poteze obeh avtomobilov.

Na tak način nerad primerjam avtomobile, saj je treba gledati na vsak avtomobil kot na samosvoj in edinstven izdelek, v katerega je bilo vloženo ogromno truda, a če me je že kdo sprovociral, sem mu odgovoril: »To, da je videti kot Mini, mu lahko štejemo samo v dobro, kajne? « In potem je sogovornik ponavadi pokimal in ostal brez (pametnega) nadaljevanja . .

Visoki boki, kupulasta oblika zgornjega ustroja potniške kabine, proti blatnikom razpotegnjena svetilna telesa ter za moško dlan velik S na maski in zadku avtomobila so kljub podobnostim s prestižnejšim tekmecem vseeno tako samosvoji, da ga boste na cesti zlahka prepoznali. Čeprav je trivratna različica športnejša, zato mnogim tudi bolj všečna, smo imeli pri Avto magazinu na testu uporabnejšo petvratno. Tisto, ki z dodatnima vratoma omogoča več udobja, ko recimo odpeljete otroke v vrtec in šolo ali le babico na tržnico.

In če je vaša družina malce številnejša, vam bo še kako prav prišel 213-litrski prtljažnik (ki se ga v skrajnem primeru lahko tudi poveča na 562 litrov), v katerega smo pri nas stlačili le dva od petih testnih kovčkov. Malce nerazumljivo je, kako da se pri Suzukiju niso odločili za pomično zadnjo klop, ki je ne glede na nekatere pomisleke zelo uporabna tehnična rešitev, ki ogromno prostora na zadnji klopi v trenutku spremeni v večji prtljažnik.

Čudežev v tako majhnih avtomobilih zaradi skromno odmerjenega prostora pač ne moremo pričakovati, lahko pa so vsaj tako prilagodljivi, da boste zjutraj odpeljali svoje tri otroke v vrtec in šolo, na poti domov pa še kupili, recimo, zemljo za vaš vrtiček. Tako pa Swift z razmeroma majhnim osnovnim prtljažnikom razočara, saj imata manjšega le Mini in Yaris, pa še ta ima pomično klop!

Nikakor pa ne boste razočarani za volanom. Položaj za volanom je precej dober, čeprav bi pikolovci hoteli sedeže z več bočnimi oporami, da vam pri dinamičneje odpeljanih ovinkih ne bi bilo treba držati volanskega obroča kot pijanec plota. Sedež je nastavljiv po višini, zato smo se v njem dobro znašli tako nižji kot višji vozniki, predvsem pa Swift ponuja toliko prostora za glave, da smo imeli občutek, da bi lahko v njem udobno sedel tudi kakšen dvometraš.

Pri mojih ’skromnih’ 180 centimetrih sem zlahka sedel tudi na zadnji klopi, kjer sicer ni takega prostorninskega razkošja, a bi do Splita preživel brez težav. Sploh, če bi bili usmerjeni proti plaži . . V bistvu je novi Swift najbolj presenetil prav z všito tehniko. Menjalnik je dober, natančen, hiter in prav lepo se je igrati z njim po zaviti cesti, kjer iščete idealne motorne vrtljaje, prav tako se štirivaljnik (s spremenljivimi časi odpiranja ventilov) rad zavrti tja do rdečega polja in s truščem naznanja svojo prisotnost vsem, ki so ga pripravljeni poslušati.

Zato motor in menjalnik kot pogonska celota prav vabita k dinamiki med vožnjo. Podvozje je le povprečno, skoraj malce pretrdo za luknjaste ceste in premehko za hitrega voznika, a najbolj razveseljivo je dejstvo, da je predvidljivo. Veste, načeloma nas ne moti toliko, če avtomobil pri res zahtevnem vozniku postane ’nervozen’, dokler veste, kje je meja in kdaj je treba z vozniško veščino popravljati pretežko desno nogo.

In Swift je prav takšen: tudi po zaslugi slabših pnevmatik je na meji (ali že čez) oprijema rad poplesal kakšen plesni korak več, a vedno predvidljivo, da zlahka to postane tiho sporazumevanje med voznikom in tehniko. Servovolan je v prid mestni vožnji mehkejši, zato boste pri hitrejši vožnji mogoče pogrešali nekaj neposrednosti, a - odkrito rečeno - se da preživeti tudi s tem!

Armaturna plošča je prijetna za pogled in nemoteča za otip, edino velik zaslon za radio je ob sončnem vremenu slabše pregleden. Za podajanje informacij vozniku služi tudi merilnik ob spodnjem delu vetrobranskega stekla, ki sporoča uro, zunanjo temperaturo (zelo pomembno predvsem pozimi! ) in trenutno porabo goriva.

Ni kaj, uporabno . . Veliko manj uporaben je majhen zaprt predalnik pred sovoznikom, ki ni osvetljen, prav tako pa nima lučke niti prtljažnik. Med testom smo opazili tečnega črička, ki je zažvrgolel pod armaturno ploščo, zato vrtinčenje zraka okoli desnega vzvratnega ogledala ni bil edini moteči zvok, ki se je pojavil pri višjih hitrostih!

Testni Swift je bil založen z vso opremo, ki si jo lahko zamislite v tem avtomobilu. To, da za naštevanje varnostnih blazin, klimatske naprave, radia, dodatnih komand na volanskih prečkah, ABS itd. zmanjka prstov na obeh rokah, ni posebnost, saj smo tega že navajeni pri japonskih avtomobilih, večja novost je osrednja ključavnica in zagon vozila brez uporabe kontaktnega ključa ter navigacija. Obe novosti se očitno hitro selita iz prestižnih avtomobilov v cenejše malčke, edini njun cilj pa je olajšati življenje vozniku.

Ogromen zagonski ključ sicer le imate v žepu, nato pristopite k voznikovim vratom in jih s pritiskom na gumb (na kljuki) odklenete, s še enim pritiskom pa odklenete še druga vrata. Avtomobil se zažene z zasukom plastičnega nastavka na zagonski ključavnici, le v primeru težav pa morate vanj namestiti tudi zagonski ključ. Preprosto, čeprav morate pri Suzukiju kar malce čakati, da elektronika zazna bližino ključa in vam dejansko tudi odklene!

Ni popoln, je pa zabaven avtomobilček, bi lahko zaključili to naše spoznavanje Suzukijevega mestnega bojevnika. Pri novem Swiftu navdušuje videz, tehnika in prijaznost do uporabnika, nekaj kapric pa tako ali tako pri vsakem novem avtomobilu vedno vzamemo v zakup. To, da smo morali nanj čakati tako dolgo, mogoče le ni bilo zaman.

Aha, razkriti vam moram še obljubljeno uvrstitev. Če bi ga postavili ob bok desetim tekmecem v prejšnji številki (enajsti je bil izven konkurence), bi s skromnim zaostankom zasedel dobro sedmo mesto.

Aljoša Mrak

Foto: Aleš Pavletič