Test: Audi Q7 3.0 TDI (200 kW) Quattro

Stalnica avtomobilističnih novinarjev je vprašanje: Kateri avto je najboljši? Sam se vedno izognem temu vprašanju, saj je preveč splošno. So avtomobili, ki jih vsak dan gledamo na naših cestah, in so avtomobili, s katerimi se vozijo bogataši (v pravem pomenu besede, ne slovenski tajkuni) ali, če hočete, James Bond. Kar pomeni, da si nekateri oziroma večina omisli avto, ker ga potrebujejo, spet drugi si jih kupujejo zato, ker si jih lahko, Bond pa seveda potrebujejo hiter avto. Seveda pa avtomobile ne ločimo zgolj na uporabne, prestižne in hitre. Tudi zato so si izdelovalci avtomobilov izmislili avtomobilske razrede, ki jih je malodane vsak dan več. Z njimi si lahko naredimo nekakšen predizbor, potem pa je odgovor že lažji. V večini primerov oziroma razredov se v vrhu drenja nemška trojica (ali si vsaj želi vrha), težje jim sledi preostala avtomobilska industrija. Jasno, nič drugače ni v razredu prestižnih in velikih križancev.

Rast razreda je zagotovo že skoraj pred 20 leti (natančneje leta 1997) začel Mercedes-Benz ML. Nato se mu je dve leti pozneje pridružil BMW X5 in dvoboj se je začel. Trajal je vse do leta 2006, ko je tudi Audi ponudil svojo različico prestižnega križanca Q7. Seveda so bili in so še vedno tudi drugi avtomobili, a zagotovo niso tako uspešni kot velika trojica ‒ ne po prodaji, ne prepoznavnosti in navsezadnje ne po številu lojalnih kupcev. In pri njih se težave pravzaprav začnejo. Dolgoletni kupec Mercedesov se ne bo priklonil BMW-ju, še manj Audiju. Nič drugače ni niti z lastniki preostalih dveh, čeprav se zdi, da so Audijevi kupci še najmanj srboriti in predvsem precej realni. Naj zdaj dam še kost za glodanje – če je bil Audijev Q7 doslej v krepkem zaostanku za BMW-jevim X5 in Mercedesovim ML oziroma razredom M, ju je zdaj prav sprintersko prehitel. Seveda, lastniki preostalih dveh velikanov bodo skočili v zrak in se upirali, kolikor je le mogoče.

A dejstvo je, in tu nista kriva ne BMW ne Mercedes, da pobira slavo tisti, ki je zad­nji na sceni. S tem so zagotovljeni znanje, tehnologije in ne nazadnje ideje. Audijev Q7 v novi izdaji resnično navduši. Prepričan sem, da bi ga po testni vožnji pohvalil tudi marsikateri lastnik avtomobila druge znamke. Zakaj? Zato ker je lep? Hmm, to je pravzaprav edina slaba stran Audijevega velikana. A ker je lepota relativna, je jasno, da bo marsikomu tudi všeč. Pri čemer tudi sam vedno bolj požiram besede, ki sem jih izrekel na letošnjem detroitskem avtomobilskem salonu, ko sem v začetku januarja prvič uzrl novi Q7. Pa nisem bil edini, ki je dejal, da je oblikovno Q7 malce neizrazit, predvsem zadaj morda bolj deluje kot družinski enoprostorec, namesto da bi bil mačo SUV. A pri Audiju so trdili drugače, in ko se zdaj ozrem nazaj skozi 14-dnevni test, mi v vsem času niti en, večinoma navdušeni, opazovalec ni rekel žal besede čez obliko.

Torej že ne more biti tako slaba! Povsem druga pesem pa je, ko sedeš za volan. Mirne vesti lahko zapišem, da je notranjost ena lepših, morda celo najlepših v razredu. Je dovolj prestižna in hkrati funkcionalna, pa saj z ergonomijo pri Audiju tako ali tako nimajo težav. Navdušijo skladnost linij, odlična prestavna ročica, ki ponuja udobno zatočišče desni roki, vrhunsko ozvočenje Bose ter merilniki, ki to seveda niso, saj je namesto njih pred voznikom zgolj velikanski digitalni zaslon, za katerega zdaj že vrabci čivkajo, da lahko skoraj čez celotno površino prikazuje navigacijo, ali kar si pač voznik izbere. Ne gre pozabiti še odličnega športnega volanskega obroča, ki je, tako kot še marsikateri detajl v notranjosti, posledica športnega paketa S line. Enak paket je ozaljšal tudi zunanjost, pri čemer so izstopala predvsem 21-palčna platišča, ki so resda lepa, a zaradi nizkopresečnih gum preveč občut­ljiva. In da s tako velikim avtomobilom ne upaš in pravzaprav niti ne moreš (ne da bi opraskal platišče) zapeljati na nizek pločnik, mu pač štejem v minus. Zato pa je po drugi strani motor en sam velik plus! Ne le da 272 'konjev', ki jih ponuja preizkušeni trilitrski šestvaljnik, več kot dve toni težak avto z mesta do hitrosti 100 kilometrov na uro spravi v vsega 6,3 sekunde, navduši tudi 600 njutonmetrov navora.

Pa to ni vse, za češnjo na vrhu torte, ki se ji reče Audi Q7 3.0 TDI, lahko označimo delovanje motorja oziroma njegovo zvočno izolacijo. Motor izda svoje poreklo skoraj res le pri zagonu, malček pri speljevanju, potem pa ponikne v neverjetno tišino. Na slovenski avtocesti se ga pri največji dovoljeni hitrosti pravzaprav ne sliši, med pospeševanjem pa pozornost itak prevzamejo zvezno in odločno pospeševanje, lega avtomobila in štirikolesni pogon. K nadpovprečni končni podobi svoje prispevajo še odlično zračno vzmetenje pa osemstopenjski samodejni menjalnik in navsezadnje tudi verjetno trenutno najboljše matrične LED-luči, ki brez težav noč spremenijo v dan.

Pri tem je pomembno, da kljub dejstvu, da samodejno uravnavajo moč svetenja in vključevanje dolgega snopa ter pri tem samodejno zatemnijo zgolj nasproti vozeči avto (ali spredaj vozečega), v vseh 14 dneh nihče od nasproti vozečih ni nakazal, da bi ga motile, in tudi (preizkušeno!) ne motijo voznika v avtu spredaj. Ko takole potegnem črto pod napisano, je seveda jasno, da Audi Q7 ni zgolj le to. Je Audi z največ (možnimi) asistenčnimi sistemi, je najtežji v koncernu in s 5,052 metra zgolj osem centimetrov krajši od najdaljšega Audija A8. A bolj kot številke, številni asistenčni si­stemi, motor in podvozje prepriča homogena celota. V Audiju Q7 se voznik in potniki počutijo udobno, skoraj tako kot v prestižni limuzini. Logično, saj je takšna tudi vožnja. Novi Q7 se namreč izmed vseh prestižnih križancev še najbolj približa vožnji prestižne limuzine. A da ne bo pomote in da se razumemo – še vedno je križanec. Trenutno verjetno kar najboljši!

bese­di­lo: Sebastjan Plevnjak