Test: BMW i7 xDrive60 - Zakaj? Ker lahko!

Čeprav so - vsaj zame in za številne druge avtomobilske ljubitelje - skoraj vse avtomobilske novosti zanimive in zabavne, peščica modelov vedno štrli iz povprečja. Recimo najnovejši Porsche 911, Volkswagen Golf, Range Rover in Ferrarijev športnik s sredinsko nameščenim osemvaljnikom. Ne samo zaradi fascinantnih inženirskih dosežkov, pogumnih oblikovnih potez ali ekskluzivnih konkurenčnih prednosti, temveč tudi zato, ker postavijo merila in smernice, ki jim morajo tekmeci v njihovih razredih slediti še naslednjih osem do deset let.

Upravičeno bi lahko trdil tudi, da je od zgoraj omenjenih modelov pomembnejša le še nemška »sveta trojica«. V zadnjih, recimo 30 letih skoraj nobena novost namreč ne pritegne toliko pozornosti čez celotno avtomobilsko industrijo kot najnovejši BMW serije 7, Mercedes razred S in Audi A8. To pa zato, ker njihove smernice ne vplivajo samo na njihov razred, temveč razkazujejo dobrote, ki bodo čez kakšno desetletje krasile tudi vse »povprečne« avtomobile. Tokrat so na vrsti pri BMW, ki so nalogo o konkurenčni prednosti vzeli tako resno, kot je njihova tekmeca že dolgo nista, rezultat pa je … bom rekel le: zanimiv.

Elektrika ima veliko smisla … v teoriji

Vidiš tisti »i« pred številko 7? Da, nova Sedmica je zdaj lahko tudi povsem električna. Preden nadaljujem o smiselnosti takšne odločitve, brez skrbi, to ne bo edina pogonska možnost pri novi Sedmici. Tiste, ki pred številko ne bo krasila črka »i«, bo pri nas lahko poganjal tudi običajni dizelski ali priključni hibridni bencinski pogonski sklop. V bolj razumnih in okoljevarstveno manj zahtevnih državah se najde še kakšna možnost več.

A prihodnost je zdaj, zato se bom vrnil na elektriko. V teoriji so tišina, prožnost in uglajenost takšnega električnega pogona seveda popolni za uresničitev in napredek ideologije velike »predsedniške« limuzine. Za volanom so takšne prednosti takoj občutne in povsem razumne. Nevsiljivost električnega pogona se dobro poda karakterju vozila in vožnjo naredi še bolj sproščujočo. Enako velja za linearnost pospeška, ki je brez posredovanja menjalnika še toliko bolj prijazen za človeško telo in manj agresiven za potnike, ki se želijo počutiti kot v dnevni sobi.

Kljub prepričljivim naslovnim številkam pri testnem modelu z oznako xDrive60, ki znašajo kar 400 kilovatov moči in 745 njutonmetrov navora, se te na srečo ne občutijo nič kaj športno, obenem pa več kot dovolj zmogljivo. Občutek v pedalu za plin (ali je zdaj že čas, da rečem – elektriko?) je mehak in predvidljiv, zato se tudi v mestu brez težav speljuje uglajeno in brez neželenih sunkov v hrbet. Seveda, ko si želiš umirjene vožnje, lahko hitrost ob polni sili nabere tudi zastrašujoče hitro za tako veliko in težko limuzino. Hitrost, ki jo zaradi tako dovršene izolacije voznika od zunanjih dejavnikov včasih kar težko dojameš, če ne spremljaš merilnika hitrosti; dokler te ne preseneti oster ovinek in sila, ko je na vrsti zaviranje v avtomobilu, ki se z opremo spogleduje že skoraj s tremi tonami.

Pa vendar se mi elektrifikacija v takšnem avtomobilu še vedno zdi precej nesmiselna. Sedmico vendarle še vedno razumem kot potovalno limuzino, uničevalko neskončnih »autobahnov«, in ne kot najbolj dimenzijsko optimalno mestno vozilo ... Vendar v taki nalogi tudi ob zmernih zahtevah ne zmore niti 500 kilometrov dosega? Elektrika že zdaj spada v veliko avtomobilov, v velike, potovalne limuzine – se mi še vedno zdi – pač ne ali vsaj ne še. Razen če z njo upravlja osebni šofer, ki bo vedno poskrbel za optimalno napolnjenost baterije. Sladek problem.

A seveda ima lahko lastnik s takšnim avtomobilom tudi druge zahteve in želje, zato bom svoja prepričanja postavil na stran in izpostavil dve drugi težavi, ki ju prinese baterijski električni pogon. Najbolj očitna je seveda dodatna teža velikega baterijskega sklopa, zaradi katere se dobro opremljen i7 že nevarno približa trem tonam. To ni ovira samo z vidika dinamike, temveč predvsem zaradi (pre)obremenitve vzmetenja. Ne me razumeti narobe, to seveda blaži izjemno impresivno, bolje kot 99 odstotkov drugih avtomobilov, in v kabini se občutijo le najbolj grobi cestni odseki.

A ko njegovo delo primerjam z neposrednimi tekmeci, mu zmanjka tisti zadnji odstotek uglajenosti. In v tem razredu so harmonija, predvidljivost gibanja in izničevanje sil bolj pomembni kot skoraj vse drugo. Na večjih grbinah se čuti težnostni udarec avtomobila, pri več zaporednih nepravilnostih pa, delno tudi zaradi težkih koles, delovanje vzmetenja izgubi harmonijo in se tresljaji začnejo prenašati v kabino. Posledično se na potnike prenese več vertikalnih in vzdolžnih sil, kot bi se jih sicer. Tudi bočnega naklona je v dinamičnih kombinacijah – saj ne da jih bo v izobilju – več, kot bi si želel.

Na zadnji sedež ali za volan?

Občutek »plavajoče ladje« mi je velikokrat zelo všeč, vendar v tem primeru problem še dodatno potencira zvočna izoliranost električnega pogona. Kako? Vem, vem, zveni ironično. Potniki v takšnem avtomobilu bodo namreč več časa preživeli za ekrani kot s pogledom na cesto, telo pa za dojemanje sil potrebuje vsaj slikovno ali zvočno razlago. Posledično bo pri uživanju na zadnjih sedežih lažje prišlo do slabosti med vožnjo kot pri termično gnanih tekmecih. Kot recimo pri potnikih na avtobusu, ki ne spremljajo zunanjega dogajanja. Ali na hitrih japonskih vlakih, le z bolj nepredvidljivimi bočnimi sunki. Kar nekoliko uniči namen tako prestižne in tehnološko zapolnjene limuzine, mar ne?

Sem se pa za volanom nove Sedmice zato počutil toliko bolje. Kljub izrazitemu tehnološkemu napredku se spredaj nikoli nisem počutil izgubljenega. Vsa programska oprema je zasnovana intuitivno, sploh če ste se že vozili v katerem od modernih modelov BMW. Tudi bližnjičnih stikal je še vedno dovolj, vključno z vrtljivim krmilnikom iDrive, s katerim je mogoče upravljati infozabavni sistem (tega lahko po želji upravljate tudi na dotik).

Čeprav bi si v takšnem avtomobilu želel še kakšno stikalo več, že zaradi premijskega občutka in taktilnosti kakovostnih stikal, ki so včasih krasili takšne razrede, pa je kabina v Sedmici še vedno »staromodno najprijaznejša« od vseh tekmecev, v najboljšem pomenu besede. Enako velja za asistenčne sisteme, ki so že zelo samostojni in zanesljivi ter – ko si tega želiš – dobro sodelujejo z voznikom in niso preveč invazivni. Vključno s sistemom razširjene resničnosti, ki v živo sliko uspešno prikaže navigacijske usmeritve in preostala navodila, da nikoli več ne zgrešiš izvoza niti v neznanem okolju.

Kot otrok na zadnjih sedežih bi bil že nad igričarsko grafiko povsem navdušen. Pa samodejno odpirajoča se vrata v slogu Rolls-Roycea, ki s senzorjem izmerijo razdaljo do ovire in se vedno odprejo le toliko, kot prostor dovoli (brez skrbi, še vedno jih lahko odpirate tudi ročno). Še lažje bi me zamotil ogromni pas interaktivne ambientalne osvetlitve in osvetljena panoramska streha. Seveda pa v resnici sploh ne bi gledal naprej, ker potnike zadaj zdaj zamoti 31,3-palčni televizor.

Zasloni, zasloni in še enkrat zasloni!

Televizor, v avtomobilu!? Da, to je kar velik korak naprej od tistih malih zaslonov na hrbtni strani sedežev in morda celo najbolj navzven opazen tehnološki preskok nad tekmeci. Sedem na zadnji desni sedež in začnem brskati po ekranu na vratih. Da, zadaj dobi vsak svoj 5,5-palčni zaslon na dotik še na vratih, s katerim upravlja glavni zaslon in številne druge nastavitve, kot so sedeži, medijske vsebine, ambientalno osvetlitev, senčnike in tako dalje. Še lažje je, če zaposliš zvočno asistentko, ki deluje brezhibno. Najprej si seveda nastavim predsedniški ležalnik, za kar potrebujem le en klik. Priročno. Sovoznikov sedež se premakne naprej in mi na hrbtni strani ponudi počivalo za noge, medtem ko se moj sedež spremeni v ergonomično popoln fotelj, iz katerega me bo moral nekdo izvleči na silo.

Seveda si vklopim še prezračevanje in masažo, da bom lahko osredotočeno ocenil izkušnjo kina. Vklopim »Theatre Mode« ('kino način') in vsi senčniki okoli mene se zaprejo, da sončna svetloba ne zmoti pogleda na zaslon (tisti na zadnjem steklu pa mora biti zaprt, da barve z ekrana ne motijo drugih udeležencev v prometu). Ambientalna svetloba se spremeni v neopazno bež, motorna melodija Hansa Zimmerja se izklopi, da ne moti mojih pretočnih vsebin. Spusti se zaslon in mi ponudi na izbiro: Bi gledali Netflix, YouTube, mogoče Prime Video? Igrali igrice? Preko povezave HDMI si lahko priklopim tudi zunanji vir. S klikom na zaslon izberem Netflix. Nekaterih programov ni mogoče upravljati na dotik, zato kot »miško« uporabim zaslon na vratih.

Šviganje pogleda je nekoliko nerodno in priznam, da mi je bila rešitev premičnega tabličnega računalnika za upravljanje takšnih funkcij v prejšnji generaciji bolj priročna. Tudi odzivnost teh kontrolnih zaslonov ne bo sledila nadobudnim prstom tehnološko izurjenih posameznikov. A po nekaj minutah nastavitev po želji je počutje na zadnjem sedežu zares izjemno. Sproščujoče, domače, udobno. Z dodatkom 1965-vatnega zvočnega sistema s 35 zvočniki in »visokotonci« iz sintetičnih diamantov sem se po vožnji, če sem le imel čas, usedel še na zadnje sedeže in pogledal novo epizodo serije. Filme sem raje gledal v avtomobilu kot doma. Prvič, da nisem tarnal, ko sem na polnilnici čakal, da se napolni baterija s 102 kilovatnima urama zmogljivosti.

Boljša hiša kot avto?

In ker je avto električen, lahko v filmu, klimi in masaži uživaš kjer koli in kadar koli, brez delujočega motorja. V termično gnani Sedmici bi bil kino zaslon verjetno manj smiselno doplačilo, sploh ker se govori, da programska oprema Amazon Fire ne bo na voljo v vseh državah, in mogoče se bomo tudi pri nas morali zadovoljiti le z vsebinami iz zunanjega predvajalnika preko povezave HDMI.

Nova iSedmica pa je brez dvoma najboljši avto vseh časov, če jih ocenjujem v nepremičnem stanju. Dobrih dvesto tisočakov za hišni kino? Ogromno za avto, ampak že ceneje kot večina ljubljanskih stanovanj. Pregovor pravi, da se v avtomobilu lahko spi, hiše pa ne moreš voziti. Šalo na stran, vsa ta tehnologija je res precej bolj navdušujoča na mestu kot med vožnjo. Velik zaslon je postavljen pogledu navzgor in vstran, kar dolgoročno ni najbolj udobno. Zaradi zastrtih zaves ter pogleda naprej in prej omenjenih težav neslišnega gibanja je film med vožnjo res popoln recept za slabost, zato je takšen zaslon med vožnjo v resnici manj prijeten kot tisti majhni »iPadi«, pričvrščeni na sedeže.

Kljub skoraj popolnemu ambientu zadaj je električna i7 še vedno limuzina, v kateri sem med vožnjo raje sedel za volanom. Celoten presežek tehnologije, čeprav impresiven, je po mojem mnenju že presegel mejo koristnega, uporabnega in je tu tudi ali predvsem za pritegnitev pozornosti in prepričevanje pri prodaji. Čeprav je seveda jasno, da obstajajo tudi premožni kupci, ki iščejo tudi takšne nadgradnje in posebne tehnološke sladkorčke. Le kdo vas namreč ne bo zavistno pogledal, če je v avtomobilu nad prilagodljivimi masažnimi sedeži nameščen še 31-palčni televizor z ločljivostjo 8000 slikovnih točk? V tem trenutku je s stališča tehnologije in dojemanja prestiža ta model skoraj zagotovo na prvem mestu v svetu limuzin. Ne samo pred cenovno enakimi, ampak tudi pred kakšnim bolj veličastnim RR Phantomom.

Napake, ki to v resnici niso

Velikostni prirastek je ob neposredni primerjavi že s podaljšano Sedmico prejšnje generacije skoraj smešen. Ne samo v dolžino, temveč tudi v višino, predvsem na ravni motornega pokrova. V dolžino zdaj meri že 5391 milimetrov, s čimer se je podaljšala za več kot 15 centimetrov, v višino pa jih je pridobila skoraj osem. Prostorsko se mi zdi, da so dimenzije sicer odmerili izvrstno, v salonskem sedežu bo namreč udobno tudi »dvometrašem«, in vredno je vedeti, da je zdaj na voljo le še ena dolžinska izvedba – nič več podaljšane verzije z oznako L.

Saj ne da jo bo zdaj še kdo potreboval. Kljub prirastku pa se mi zdi, da nima zdaj nobene dodatne impozantnosti na cesti, s katero je nekoč izstopal. Tudi v dvobarvni shemi pogledov ne pritegne toliko, kot bi pričakoval. Sicer pa – si še lahko v njej predstavljate Jasona Stathama v vlogi Transporterja? Tako 'kul' kot v sedmici serije E38 zagotovo ne bi bil več ...

Naj še spomnim, da je vse moje komentarje in pomisleke treba vzeti z zdravo mero cinizma, ker nova Sedmica vendarle spada med zgornji odstotek najboljših avtomobilov na svetu. In ko avto skoraj vse naloge opravi z odliko, je treba pravzaprav za kritični zapis že kar iskati dlako v jajcu. Sedmica je izjemen inženirski dosežek, ki bo zagotovo navdušil in zadovoljil še tako zahtevnega avtomobilskega uporabnika. Pri BMW so z velikim korakom naprej prehiteli tekmece in zares postali novo tehnološko merilo v avtomobilski industriji. In ker se trendi nadaljujejo, lahko odgovor tekmecev pričakujemo kmalu. Nisem se še odločil, ali se jih veselim ali sem prestrašen. Namreč, kako za vraga bodo presegli to? 

Preberite še: Tako si Bavarci predstavljajo prihodnost znamke (FOTO)

BONUS VIDEO: BMW Serije 7 je novo merilo avtomobilskega prestiža in ekscesov – poglejte si tehnološke igračke, s katerimi navdušuje