Test: BMW M2 - Boljši avto, slabši M …

Čeprav se veliko avtomobilov na papirju zdi izjemno preprostih in smiselnih, se vsake toliko časa v našo garažo pripelje nekaj, kar mi dodobra »zaplete« misli. Da lahko mednje spada tudi majhen športni avto, se še meni zdi nenavadno, skoraj nasprotno mojim avtomobilskim prepričanjem in željam. Takšnega avta namreč ne potrebuješ oziroma ga sploh ne bi smel razumno opravičevati. Ker če ti ob njih ne zaigra srce, boš v svojem življenju težko našel prostor za takšno igračo.

In najnovejša igrača iz Bavarske sledi preizkušenemu receptu predhodnika ter številnih drugih športnikov: močan motor spredaj, pogon zadaj in nasmejan voznik na sredini, ki ima prostovoljno izbiro nad avtonomijo menjalnika. Le da je za privilegij ročnega prestavljanja v današnjih časih treba odšteti dodatnih 535 evrov. V teoriji so le nadgradili izvrstno F87, ki jo še danes skoraj soglasno uvrščamo med najboljše stvaritve oddelka M in najljubše moderne športne avtomobile. Navsezadnje se jih ogromno potika tudi po naših cestah. F87 je bil pravi mali M, »vikend igrača«, narejena tako za pot v službo (malo manj) kot za »kurjenje« gum na lokalnem dirkališču (malo bolj). Vsaka uspešnica, kakršna je bila F87, pa hitro postane prekletstvo, ko je čas za naslednika.

V slogu sodobnih modelov BMW

Prvi vtisi še vedno razdvajajo. Pri BMW? Kdo bi si mislil … Vendar vsaj mene opazne spremembe tokrat niso vznemirile ali odvrnile. Oblikovalci so nam že večkrat dokazali, da so njihovi izdelki nekaj let pred oblikovnim okusom javnosti, danes pa je možnosti personalizacije, tako barvne kot pri izbiri tovarniških športnih dodatkov, več kot dovolj, da vsake oči najdejo nekaj za svoj okus. Vsaj – kot je pri BMW običajno – ko lahko voznodinamični talenti upravičijo vsak kontroverzen kompromis.

Precej nevoščljivih komentarjev si je prislužila digitalizacija, ki pa je sam ne vidim kot negativne. Še več, zdi se mi največji medgeneracijski napredek pri prodajnih argumentih novega M2. Seveda ima vsak svoje prepričanje o tem, kaj spada v športni avtomobil in kaj ne, tudi jaz, ampak v današnjem svetu je digitalizacija neizbežna. In če že mora biti, potem sem vesel, da je v obliki velikega ukrivljenega zaslona ter narejena na preizkušen in ergonomično prijazen BMW način. Delovno okolje M2 (in sorodnih serij 3 in 4) je zame še vedno eno prijetnejših. Sploh v tem cenovnem razredu športnikov pa mislim, da se po urejenosti in prestižu kabine, namenjene vsakodnevni uporabi, novemu M2 zdaj ne približa nihče.

Temperamentni najstnik je dozorel

In ravno civiliziranost tega avtomobila je v resnici tudi njegova naslovna lastnost. Sprememba je tako očitna, kot če bi podivjanega najstnika primerjal z dozorelim magistrantom. V njem se še vedno skriva nekaj divjega, vendar vedno bolj poredko in skoraj neopazno. Bolj kot »vikend igračo« bi ga opisal kot grand tourerja. Po značaju in voznih lastnostih me spominja že skoraj na dinamično izpopolnjenega ameriškega mišičnjaka. Ko prilagodljive nastavitve pogonskega sklopa in podvozja voznik prestavi v najbolj omehčan način, so kompromisi izjemne športne zmogljivosti nenadoma skoraj neopazni.

Za volanom je mogoče brez opaznih posledic ali nerganja preživeti tudi petsto kilometrov in več. Sedeži (če se izognete školjkastim) so nadvse prilagodljivi, podporni in udobni, zvok izpušnega sistema preglasijo toni kakovostnega ozvočenja Harman Kardon, na poti ti pomaga še pester nabor asistenčnih sistemov in vseh drugih tehničnih dobrot, ki bi jih pričakoval že od poslovne limuzine.

Skozi zadnjico se v mestu seveda občuti kakšen tresljaj več kot v poslovnih limuzinah, vendar gre krivdo za to pripisati izjemno širokim pnevmatikam z nizkim in trdim bokom, ki rade sledijo kolesnicam. Blažilniki in vzmetenje pa delujejo zelo harmonično in predvidljivo. Uživajo v hitrosti – in bolj ko si pogumen, bolj samozavestno M2 objame cestišče tudi na »razburkani« cesti. Presenetljivo velik razpon delovanja vzmeti na zadnji osi skrije še kakšno dodatno napako voznika, ki želi iz zavoja prehitro dodati plin.

Na meji oprijema mu pred zdrsom v vzmetenju ostane dovolj gibalnega prostora, da so plesne poteze zadka vedno predvidljive in ukrotljive – če ima voznik seveda dovolj znanja za svoj pogum. Krotiti se ga da s konicami prstov, gibanje pa je elegantno kot drsanje na ledu, seveda tudi s pomočjo skritih elektronskih pomočnikov, ki vedno delujejo v ozadju. V suhih pogojih je oprijem kljub izjemni moči zares navdušujoč in omogoči lahkoten, brezskrben in hkrati srhljivo hiter napredek po javnih cestah.

Seveda tudi po zaslugi izjemnega vrstnega šestvaljnika, ki se skriva pod napihnjenim pokrovom motorja. Ta prepoznaven pogonski sklop si deli z M3 in M4, le da je, kot se za hierarhično ureditev ponudbe spodobi, v tej izvedbi nekoliko »omehčan«. V narekovajih, ker 338 kilovatov moči na zadnji pogon težko označim kot »skromno« in niti v enem trenutku si nisem mislil, da bi se imel bolje še s kakšnim »konjem« več. Največja ovira zmogljivosti bosta namreč še vedno ostala oprijem in pogum. Na suhem ga kar ne zmanjka, v mokrem pa je živahnost zadka včasih že prav nadležna.

Ta trilitrski vrstni šestvaljnik pa je zame mehanska poezija in popolna izbira za vsestranski avtomobil; v sožitju s skoraj jasnovidnim osemstopenjskim samodejnim menjalnikom je zmogljiv in odziven v celotnem območju vrtljajev. Tudi kritika prestopa z dvosklopčne enote na klasičen avtomatski menjalnik s pretvornikom navora se mi ne zdi razumna, saj je dodana uglajenost pri mestnem postopanju v tako zrelem avtomobilu precej bolj dobrodošla kot še kakšna prihranjena tisočinka pri pretikanju navzdol.

M2 je z nekaj spremembami postal izjemno samostojen, uporaben in celostno izpopolnjen avtomobil, ki lahko napihne ego in njegove brutalne zmogljivosti naredi dostopne tudi amaterskim voznikom. Z inženirskega vidika je eden bolj izpopolnjenih avtomobilov na trgu, ki si zasluži zares visoko oceno in ki bo kupcem svoje talente zagotovo prodal še lažje kot prej.

Dober ali … predober?!

Vendar je na neki ironičen način postal skoraj … predober. Njegovi talenti in napredek zdaj pridejo do izraza šele pri vsakdanji rabi, ko razpon talentov upraviči številne kompromise. Kompromise, ki so z objektivnega vidika povsem razumljivi, vendar so tudi povsem v nasprotju s prvotno idejo takšnega avtomobila. Namreč – medtem ko je novi M2 zdaj postal precej boljši avto, je postal tudi precej slabši M2. Naj razložim.

M2 zdaj temelji na skrajšani platformi serije 4, ki je poleg nižjih stroškov proizvodnje omogočila tudi vse druge prednosti večjega in bolje opremljenega avtomobila, prinesla pa je tudi eno zelo pomembno oviro – mali M2 zdaj namreč tehta točno toliko kot veliki M4: 1800 kilogramov. 1800! Za primerjavo: to je približno 300 kilogramov več od Caymana GT4 in kar 600 kilogramov več od Alpina A110. Kot da bi naokoli vozil še enega, hm, polarnega medveda in pol.

Ob resnem napadanju zavojev tako na cesti kot na dirkališču pa vsak dodaten kilogram še toliko hitreje pomaga izpostaviti dinamične pomanjkljivosti. In čeprav objektivni zmogljivosti seveda ne gre oporekati, ker je ta preprosto navdušujoča, pa je bila hitrost zame preveč pasivna. Zaradi inženirske izpopolnjenosti vseh sestavnih elementov sem za volanom povsem odrezan od povratnih informacij, ki naj bi jih dobil preko volana, občutka dogajanja pod kolesi, predvsem pa kakršnega koli zadoščenja hitrosti vsaj v zmerno moralnih okoliščinah.

Tudi na meji se mi ni bilo treba boriti z volanom ali načrtovati prenosa teže v zavojih. Hitra vožnja se za M2 zdi le kot služba, ki jo mora opraviti hitro in resno. In to morda res ni osebnost, ki jo kot voznik iščem pri pravem športnem avtomobilu, niti ni karakter, ki sem ga začutil in oboževal pri prejšnji generaciji. A takšna je pač cena napredka. Modeli se razvijajo in spreminjajo glede na potrebe in želje potencialnih kupcev, in če bi si že želel živeti v zgodovini, moram priznati, da je M2 za svojo novo nalogo vendarle skoraj popoln. Več smisla bi imel le še z izvrstnim štirikolesnim pogonom BMW, bolj diskretno podobo in – nižjo ceno. Čakaj malo, mar govorim o 240i xDrive?!

Končna ocena

Novi M2 deluje kot povsem drug model. Je hitrejši, prestižnejši in uporabnejši, kot je bil prej, a ljubitelji pristne vozniške izkušnje bodo zabavo zdaj raje iskali drugje.

Preberite še: Test: Ford Focus ST Track Pack - Ekstremist

BONUS VIDEO: Kontroverzen tako na pogled kot tudi za volanom, novi BMW M2 bo mnoge razočaral, še več jih bo navdušil!