Test: Chevrolet Spark 1.2 16V LT

Kako je nastal novi Spark, ki na starega mini malčka spominja le še z imenom, je skoraj filmska zgodba. Koncept Beat, ki so ga pokazali v barvi, kot jo je nosil testni Spark, je bil ljudem najbolj všeč.

Chevroletovi oblikovalci ga niso kaj dosti spreminjali in so v veliki meri na kolesa postavili serijski primerek, zelo podoben videnemu prototipu, kar je nedvomno precej drzna poteza, ki pa jo številni pogledi na cestah vsekakor pozdravljajo.

Novi Spark je v nasprotju z modelom prejšnje generacije zelo prepoznaven, v takšni zeleni pa že kar drzen. Zadaj preseneča velikost zaključka izpušne cevi, a to je le oblikovalski trik. V resnici je okroglina v odbijaču le kromirana luknja, v kateri je mogoče opaziti majhno cev izpušnega sistema. Splača se stopiti tik pred nos.

Takrat opazovalec ugotovi, kako zajeten je pravzaprav in strmo odrezan, z nesramno velikimi lučmi in motorno masko, ki se je ne bi sramoval niti kakšen pickup. Z ne sicer pionirsko potezo je oblikovalcem posrečilo skriti kljuke drugih bočnih vrat ob zgornji zunanji del šipe, kar marsikoga preseneti, in ne vedoč, da ima Spark pet vrat, hoče na zadnjo klop vstopiti kar skozi sprednje duri.

Nihče mu ne preprečuje, a Spark za vstopanje in izstopanje ne zahteva osnov gimnastike. Prostora na zadnji klopi sicer ni toliko, kot bi bilo mogoče sklepati iz TV-oglasa za ta avtomobil, v katerem zadaj sedijo trije odrasli. Dva, manjša od 180 centimetrov, bi morala v Sparku sicer zdržati brez večjih težav, če sta na sprednjih sedežih dva podobno velika človeka. Od

sedežev ne pričakujte francoskega udobja, vendar računajte, da vam bodo postregli z zadostno mero udob­ja, čeprav se zlasti sprednja vedeta, kot da za bočni oprijem telesa še nista slišala. Vendar njuna 'ravnost' olajša skakanje v avtomobil in iz njega, čemur je tale mestnik pravzaprav tudi namenjen. Nakupov v trgovini ne bo prav veliko, saj Sparkov prtljažnik ni kraljevski, so pa njegove ustrezne mere in obdelanost razlog, da ga boste velikokrat uporabili.

Odpira se malce staromodno, prek ključavnice na zadku ali vzvoda v notranjosti. Ko boste pred vrati prtljažnika stali s polnimi rokami špecerije, si boste želeli, da bi centralno odklepanje prek daljinskega upravljalnika pomenilo tudi odpiranje vrat prtljažnika.

Da tovor ne bo kam pobegnil, čeprav tako in tako ne bo šel prav daleč, ga lahko pripnete s kljukicami. Prtljažnik se z osnovnih 170 litrov lahko poveča na 568 litrov s pomočjo po tretjinah zložljive zadnje sedežne klopi.

Gre preprosto, a z eno težavo: sprednja sedeža je treba za to, da se sedalni del zadnjih prekucne naprej, naslonjalo pa zloži predenj, potisniti tako naprej, da je za volanom za srednje- in višjerasle osebe skoraj nemogoče udobno sedeti.

Udobno sedenje za volanom pa pomeni tudi varno sedenje. Tu si Chevroletek zasluži grajo! Dobrodošlo je, da ob povečevanju prtljažnika nastane ravno dno. Odlagalnih mest ni za izvoz, se pa da z obstoječimi dobro preživeti vsakdan.

Pod sovoznikovim sedežem je predalnik, prav tako pred njim. Na žalost ni osvetljen, tudi njegova klimatizacija ostaja le želja. Na hrbtišču sovoznikovega sedeža je žepek za odlaganje, v sredinski konzoli proti potnikom na zadnjih sedežih gleda prostorček za odlaganje pijače, spredaj sta še dve sorodni luknji, ki pa le s težavo zadržujeta napitke, saj se Spark precej nagiba.

Nekaj odlagališč je še v sprednjih vratih, srebrna elementa na sredi armaturne plošče gostita manjšo in večjo polico (obe sta zaradi nepodloženosti z gumo slabo uporabni), še najbolj uporabni pa sta polički pred vžigalnikom na sredinski konzoli.

V notranjosti cenimo domislice, kot so boksi za odlaganje kovancev in prostor za kartice v (neosvetljenih) ogledalcih senčnikov. Nad voznikovo glavo je tudi predalček za očala. Ob vsej elektrifikaciji zmoti, da se (vsaj sprednjih) šip ne da pomakniti iz enega končnega položaja v drugega z enim pritiskom na gumb, ampak je tega treba držati.

Voznikov biotop je v Sparku prav čeden. Armaturna plošča je oblikovana v slogu, valovita, na njej pa gumbi radijskega upravljalnika in klimatizacije, ki ob upravljanju dajejo zelo dober občutek v prstih. Radio bo všeč mladim po srcu, saj premore AUX-vhod in USB-režo.

Škoda, ker je zadnja mini, kar ob priklopu USB-ključkov zelo verjetno zahteva dodaten kabel. Klimatizacija hitro ohladi in ogreje prostor. Moteče je, da se sredinski reži ne zapreta povsem in da notranjost osvetljuje le ena stropna lučka, kar je v Sparkovem razredu že pravilo.

Volan je soliden, pozitivno preseneti zelo voljna prestavna ročica petstopenjskega menjalnika, ki se na testu ni niti enkrat zmotila ali vsaj nakazala na trohico nenatančnosti. Volan bi bil lahko boljši, a to je že želja, ki jo izpolni višji razred. Položaj za volanom zahteva privajanje, saj je volanski obroč nastavljiv le v dve smeri.

Na njem je slabo pregleden merilnik hitrosti, ob njem pa info zaslonček s krogci, v katerih se izpisujejo informacije. Zanimivo je, da se sprednji meglenki vklopita na levem obvolanskem peclju, zadnja pa na desnem.

Potovalni računalnik je primer slabega upravljanja, saj je za pomik med kategorijami, ki pa ne poznajo podatkov o trenutni in povprečni porabi, treba z desno roko (ali levo) seči za volanski obroč in pritiskati na tri neosvetljene gumbe: Mode, Trip in Clock. Tudi merilnik vrtljajev je bolj šminkerske narave kot informativne, saj ne premore oznake za rdeče polje.

Spark je zdaj večji, kot smo ga bili vajeni, še vedno pa se bo voznik ob prestavljanju lahko pobožal po stegnu ali pa se nehote dotaknil sopotnika. Dva možaka 'z britvicami pod pazhudami' se bosta spredaj počutila utesnjeno. Pa pustimo te ekstreme, Spark ni širok, in pika.

Kot mestni avtomobil ima spredaj, zlasti v višino, povsem dovolj prostora. In pika. Testni Spark je imel obuta 14-palčna kolesa, ki pokažejo ves blišč in bedo slovenskih cest. 'Ustavijo' se pri vsaki luknji, zaradi česar se avtomobil velikokrat nagne, njegova ozkost in višina pa ob mehkejših nastavitvah blaženja, ki pa ne da občutka udobja, vozniku nalagata nekaj dela, kadar piha bočni veter.

Če je cesta resnično slaba, polna globinsko manjših, a površinsko izdatnih lukenj, Sparka kar zmede, potnikom pa postreže s prenosom cestnih nepravilnosti na njihove hrbte. Na cesti stoji povsem zanesljivo, ob priganjanju pa pokaže svojo naravnanost k bolj umirjeni vožnji.

Ob hitri spremembi smeri se mali Chevrolet nagne naprej in vstran, kar tudi odvrača od hitrejše vožnje, ki pa jo, vsaj nekaj kilometrov, zmorejo zavore, ki so zadaj sicer bobnaste, a avtomobil dobro ustavijo tudi ob zaviranju pri večjih hitrostih.

Sparkov namen ni hitra vožnja iz službe in od tašče, ob umirjeni vožnji zna pokazati svojo boljšo plat, ki se kaže v preprosti vožnji, preglednosti in lahkotnosti upravljanja. 1, 2-litrski motor, kakršen je poganjal testnega Sparka, je najmočnejši agregat, s katerim lahko iz prodajnega salona odpeljete Sparka.

Po tovarniških podatkih ima 60 kilovatov. Hmm, naš in tovarniški pospešek ter slaba prožnost ne govorijo o poskočnosti, kar potrjujejo tudi občutki pri vožnji. Spark ni iskriv, kot namiguje njegovo ime. Na odprti cesti toku sledi s svojim tempom, prehiteva bolj redko, na avtocestah pa pozna predvsem desni, tisti najbolj luknjast pas.

Na avtocestnih klancih bi v dirki s tovornjaki brez velike prednosti dobil najboljši startni položaj pa tudi policijsko merjenje hitrosti mu ne bi smelo povzročalo težav. Le kje je tistih 60 kilovatov? Če hočete biti s Sparkom hitri, vas bo to stalo večkratnih obiskov bencinskih servisov, kamor se s Sparkom pogosteje zavije tudi zaradi njegove mestno skromne posode za gorivo.

Poraba na testu se je gibala okoli sedmih litrov – po občutku med vožnjo smo pričakovali večjo. Nad 110 km/h je najmanjši član Chevroletove družine že opazno glasen, kar znova govori v prid počasnejšemu uživanju življenja in kliče po za stopnjo daljšem menjalniku.

V peti prestavi pri 110 km/h (podatek merilnika hitrosti) kaže merilnik vrtljajev 3.000 vrtljajev, če pa povečamo hitrost na 130 km/h v isti prestavi, kar traja zelo počasi, kaže 3.500/min. Za to, da dobite v opremi štiri varnostne blazine in dve zavesi, je treba poseči po visoki stopnji opreme, ki pa ne usliši želje po serijskem stabilizacijskem sistemu. Spark vseeno ni dovolj samozavesten, da ESP-ja ne bi bilo dobro imeti.

Iz oči v oči . .

Matevž Hribar: Cenim pogum Daew…, pardon, Chevroleta, da si upa ustvariti drugačen avtomobil, ki zaradi nenavadne zunanjosti, s svetlo plastiko popestrene notranjosti, nenavadne armaturne plošče in ne nazadnje krvavo zelene barve pritegne poglede, a meni se zdi preveč, hm, kot bi ga prežarčil iz kake računalniške igrice, kjer bi Spark igral mestno vozilo prihodnosti. Sem bil pa čisto zadovoljen s prostornostjo in z voznimi lastnostmi tega malega mestnega avtomobila.

Saša Kapetanovič: Poskušam najti iskro, ki bi me prepričala kot morebitnega kupca, pa je recimo oblika še največ, kar lahko razplamti v neki manjši ogenj. Nič kaj dosti večji kot taborniški. V plus mu štejem, da je že osnovni model opremljen s šestimi varnostnimi blazinami. Me pa zmoti precej nepregleden števec: hitrost še zlahka odčitam, na manjšem zaslonu pa je cela zmeda. Kot oseba, zadolžena za testne meritve, lahko opravičim slabše izmerjeni pospešek Sparka kot posledico dveh oseb v avtu pri naših meritvah. Medtem ko proizvajalci to počno le z voznikom.

Mitja Reven, foto:? Aleš Pavletič