Kako je videti najcenejši Cupra Formentor? In koliko pravzaprav stane?

Ampak moram reči, da se mi je ta odločitev zdela zelo pogumna, saj se Cupra od nastanka do danes jasno in zelo elokventno predstavlja (med drugim) kot športna ali vsaj poudarjeno dinamična znamka. Po drugi strani je glede na pogonske stroje pod tem štirivaljnikom dobro, da so uspeli sprejeti vsaj to odločitev. Kajti pri bencinsko gnanih verzijah (v koncernu) ne preostane nič drugega kot – trivaljniki, ki pa v tem modelu in v tej znamki res ne bi dosegli svojega namena. Prej obratno.

V naši testni floti se je doslej znašel le en Formentor, in to tisti, ki je pravzaprav zastavonoša znamke, vsaj moral bi biti – različica VZ s 310 »konji« in štirikolesnim pogonom. Čistokrvni športnik, ki še vedno zmore vse, kar mu pred kolesa vrže naporen vsakdanjik, a ob popoldnevih zna dobro pozabavati lastnika. In še koga ob njem.

Ja, vem, zdaj boste rekli, da je ultimativni vendarle tisti s kultnim (Audijevim) petvaljnikom. A ker gre za omejeno serijo, je tu bolj za draženje in imidž kot za resnične številke. Zato se je kar samo po sebi ponujalo vprašanje: kaj pa vstopni model? Kaj zmore, kaj ponuja? Koliko obljubljene Cuprine dinamike in prestiža?

Voila! Z opcijskimi 19-palčnimi platišči v prepoznavni peterokraki obliki v slogu Cupre in (seveda doplačilni) magnetno sivi barvi (s pritajenim modrikastim tonom ob pravi svetlobi) se zdi, da tudi vstopni model upraviči ime znamke. Predvsem pa deluje mnogo bolj odločno in samozavestno, kot bi morda kdo rekel za vstopni model.

Na srečo se zgodba nadaljuje tudi v notranjosti, v kateri so materiali dosti bolj skrbno izbrani kot pri sorodnih znamkah, izdelava se zdi natančna, usnja je na srečo kar nekaj, ravno tako tehničnih tekstilnih materialov, z nekaj diskretnimi vložki bakrene barve na armaturni plošči pa dopolnjuje plemenski logotip Cupra na volanu. Da, všeč mi je zasnova, razporeditev, všeč mi je položaj osrednje konzole, ki je obrnjena proti vozniku, in tista zmerna športna utesnjenost, tako značilna za športne modele.

Pa seveda zgledna ergonomija in tudi športni sedeži, ki jih gre v tem modelu vendarle razumeti kot kompromis med bočno oporo za stabilnost hrbta in udobjem (s poudarkom na slednjem). In všeč mi je tudi, da je zadnja klop v tem skoraj 4,5 metra dolgem križancu še vedno povsem uporabna, če ne že udobna. Podobno velja tudi za prtljažnik, pri katerem je 450 litrov kar spodobna prostornina – pravzaprav že dober rezultat v tem razredu.

Preberite še: Izkusili smo naslednika najuspešnejšega Rally2 dirkalnika – Avto magazin TV

In še ključno vprašanje: kaj lahko vstopni motor ponudi v smislu vozne zabave, zmogljivosti in, seveda, vključenosti voznika v dogajanje? Za tiste, ki bodo v Formentorja sedli iz lenobnih dizlov ali šibkih trivaljniških mlinčkov, je tale štirivaljnik kar prijetno presenečenje.

Motor je predvsem zelo hitro v območju uporabnih vrtljajev in visokega navora – prožen, in če se tako odloči voznik, tudi odločen. A potem je treba motor pač malo bolj neusmiljeno zavrteti proti oziroma prek štirih tisočakov. Zaradi izrazito dolgih hodov je njegova največja moč še vedno pri 5000 vrtljajih, pri čemer pa je krivulja potem ravno do oznake 6. Takrat se vse skupaj dogaja hitreje, odločneje, ampak nekih presežkov seveda ne gre pričakovati.

Navsezadnje motor poganja skoraj tono in pol mase, kar pa tudi ni kar tako za ta dimenzijski razred. In ob takšni dinamiki seveda žeja opazno naraste – dobrih sedem je bilo povprečje, že malo bolj poduhovljena vožnja pa pomeni, da lahko govorimo o porabi blizu devetih litrov.

Morda še besedo ali dve o menjalniku – znan sklop DSG, ki je najbolj udoben takrat, ko je vožnja tekoča in nezahtevna, saj ga hitre, abruptne menjave ritma kar malo zmedejo. Na primer hitro ustavljanje in prestavljanje v vzvratno ali pa zaviranje in hip zatem odločno pospeševanje. To je pač treba vzeti v zakup, pomaga pa tudi ročna izbira prestav, ki deluje prepričljivo.

Vseeno bi rekel, da je tudi vstopni Formentor še vedno Cupra. Morda ravno še za las (no, ne zunanjost in izdelava, pač pa zmogljivosti), pa vendarle. Tudi drugi elementi so v pričakovanem rangu sprejemljivosti – volanski mehanizem, ki je med bolj komunikativnimi in še dovolj neposrednimi (no, pričakoval sem sicer še malo več, ampak …), odločne in predvsem vedno predvidljive zavore ter, seveda, čvrsto vzmeteno in ublaženo podvozje z natančnim posamičnim vpetjem spredaj in zadaj.

Tu bi znala biti komu izbira 19-palčnih platišč korak predaleč v smislu nujnega udobja. Pa tudi sam bi raje ostal pri 18-palčnih z višjimi boki. In morda dodal še sistem DCC, kajti na kratkih prečnih grbinah takle Formentor s suvanjem občasno preizkuša voznikove meje potrpežljivosti. No, tudi preobčutljivost nekaterih asistenčnih sistemov me sicer ni navdušila pa tudi dostopnost menijev na osrednjem zaslonu ne – ampak to je pač stvar navade in ur, ki jih presedite za volanom.