Tudi z elektriko se … pride

Fiat 500 si zasluži vsaj kratek pogled v vzvrat­no ogledalo, in če bi se našel dober kronist, bi o njem lahko napisal kar debelo knjigo. Pravzaprav najdebelejšo knjigo o najmanjšem avtomobilu. V rojstni list so mu vpisali letnico 1957 in prihodnje leto bo proslava s torto, ki bo morala biti kar velika, da bo na njej 65 svečk (no, morda bodo v duhu sodobnosti kar svetilne diode).

Menda tisto leto, ko so pri Fiatu krstili prvo generacijo Cinquecenta, ni bilo tako slabo. Italija se je izvijala iz povojnega krča. Gospodarstvo je začelo kazati znake razcveta, obetala se je nadpovprečno dobra letina, avtomobilski navdušenci so v Monzi gledali dirke formule 1 in v citta piu automobilistica (najbolj avtomobilskem mestu) se je začenjala kariera majhnega avtomobila, ki je usodno zaznamoval italijansko mobilnost. Bilo je rojstno leto Fiata 500, enega najuspešnejših majhnih avtomobilov doslej in prevoznega sredstva za vse in vsakogar.

Malček je že takoj osvojil italijanska srca, čeprav je zadaj ropotal in smradil bencinski dvovaljnik, imel je komaj dovolj prostora za dva potnika in košarico s sadjem in zelenjavo s tržnice. Seveda je bil izdelan v italijanskem duhu, torej površno in šlampasto, a hkrati je bil poceni in tako enostaven, da ga je znal popraviti vsak vaški mehanik, ki se je v domači garaži ukvarjal z vrtnimi kosilnicami. Takrat seveda nihče ni razmiš­ljal, da ga bo nekoč namesto bencina poganjala elektrika.

Skoraj ni avtomobila, ki skozi leta ne bi doživljal vzponov in padcev in tako so se vrzeli pojavljale tudi pri Fiatu 500, ki so ga v prvotni izvedbi izdelovali vse do leta 1975, ko je iz Fiatove tovarne na Siciliji pripeljal še zadnji. Potem so pri Fiatu poskušali zapolniti vrzel z ne preveč posrečenimi nadomestki in pred 14 leti so ponovno obudili duh slavnega originala z njegovo času in razmeram prirejeno reinkarnacijo. Novodobni Fiat 500 je bil lani deležen edine nekoliko obsežnejše prenove in zdaj smo tu, pri elektriki.

Priznam, kljub vsem električnim avtomobilom, ki sem jih imel možnost preizkusiti, ostajam elektro­skeptik in živim v prepričanju, da je električni pogon, če že mora biti, primeren predvsem za manjše mestne avtomobile. In Fiat 500 je malček kot nalašč za vožnjo v urbanem okolju, za utesnjene parkirne prostore in za brhke mladenke, ki o avtomobilih ne vedo veliko in svoj Cinquecento vidijo predvsem kot modni dodatek.

Najmanjši Fiat je torej vstopil v električno dobo in močnejši od obeh električnih motorjev z malčkom nima težkega dela, kajti 87 kilovatov moči ter 220 Nm navora je dovolj za pospešek iz mirovanja do 100 kilometrov na uro v devetih sekundah in največ­jo hitrost 150 kilometrov na uro, torej je primeren tudi za avtocestno vožnjo. Žal ne morem zapisati ničesar o motornem zvoku, ki ga pač ni in ga nadomešča pritajeno piskanje, ki se mu z naraščanjem hitrosti pridruži še dokaj glasen vetrni piš.

Krmiljenje in podvozje sta povsem v skladu s pričakovanji. Naglo ovinkarjenje po prometno manj obremenjeni podeželski cesti me je z zgolj nakazano težnjo po opletanju zadka neznansko zabavalo, malo manj pa razmeroma grobo poskakovanje po grbinastem asfaltu, 17-palčna kolesa imajo namreč gume z nizkim presekom in blažilnikom ne uspeva v celoti izničiti učinka udarcev, seveda pa morajo čvrstejše vzmeti krotiti izdatno (dodatno) težo. In dobro je, da ima električni 500 prilagodljivi tempomat in kopico elektronskih pomočnikov, tako kot je to v večjih avtomobilih.

Že ob vstopu v potniško kabino pa se razkrije, da malček ni prilagojen ljudem, ki jih je narava obdarila z nekaj več centimetri telesne višine. Dostop do zadnje klopi zahteva precej gibčnosti in niti manjši najstnik tam ne sedi posebej udobno. Tudi spredaj je malce tesno, čeprav sta sedeža dobro odmerjena in udobna. Prtljažnik pa, tako kot pred šestimi desetletji in pol, s 185 litri osnovne prostornine zmore poslovno torbo in nekaj vrečk s špecerijo, medtem ko s podrtimi naslonjali sprejme dobrega pol kubičnega metra prtljage.

Notranjost je blagoslovljena z vsemi sodobnimi dosežki za informiranje in zabavo. Za pametni telefon je na sredinski konzoli na voljo polnilna podloga, poleg sedempalčnega zaslona z digitalnimi merilniki je na sredini armaturne plošče 10,25-palčni osrednji komunikacijski zaslon, ki si zasluži pohvale za jasnost grafike in hitro odzivnost. In k sreči so pri Fiatu ohranili toliko treznosti in modrosti, da so ohranili nekaj mehanskih stikal, medtem ko so na notranji strani vrat kljuko za odpiranje nadomestili z okroglim elektromagnetnim stikalom in zasilnim vzvodom, če bi bilo kaj narobe.

Če bi tovarniške številke ustrezale dejanski porabi elektrike, bi elek­trični Fiat 500 s polno baterijo, ki ima zalogo 42 kilovatnih ur, lahko prevozil približno 320 kilometrov, a se številka, ki kaže doseg, zmanjšuje hitreje, kot se povečuje tista, ki beleži prevoženo razdaljo. Potreba po elektriki je v realnosti kar za debelo tretjino večja, kot jo kaže izračun pri vožnji v običajnem programu, na merilnem krogu smo zabeležili 17,1 kilovatne ure na 100 kilometrov, kar pomeni, da bi bila razdalja brez vmesne oskrbe med 180 in 190 kilometri.

Delno je mogoče na porabo vplivati z izbiro enega od treh voznih režimov, poleg običajnega sta na voljo še dva varčevalna. Najbolj rigorozen se imenuje Sherpa, ki izključi večje električne porabnike in omeji hitrost na 80 kilometrov na uro, rekuperacija pa je tako močna, da sem imel občutek, kot bi vozil z zategnjeno ročno zavoro. Nekoliko blažji Range, ki skrbi za podaljšanje dosega, prav tako omogoča vožnjo z zmanjšano uporabo zavor in pri pojemkih rekuperacija poskrbi za še vedno dokaj odločno zaustavljanje vse do mirovanja.

Na domači gospodinjski vtičnici prazna baterija za popolno napolnjenost potrebuje zajetnih 15 ur, če je v garaži stenska polnilna omarica, se ta čas skrči na dobre štiri ure in na hitri polnilnici traja 35 minut za pridobitev 80-odstotne zmogljivosti. Torej ravno za odmor s hrustljavim rogljičkom, podaljšano kavo in nekaj razgibalnimi vajami.

Takšno je pač življenje z električnim avtomobilom. V mestnem okolju, kjer se Fiat 500e najbolje počuti, je lažje kot na podeželju. In tako bo vsaj do takrat, ko se bo začela množična elektrifikacija.