Test: Fiat 500L 1.4 16v Pop Star

Naj vam takoj na začetku zaupam štorijo. Ko smo se kot skupina novinarjev tik pred novim letom peljali na obisk tovarne v Kragujevcu, smo iz Ljubljane krenili na pot s približno sedmimi Fiati 500L. Na srbski meji me je kot prvega v koloni carinik vprašal, kam gremo. Ko sem mu izdal našo destinacijo, me je smrtno resno vprašal: »Pa ne da je kaj narobe in jih peljete nazaj?« V Kragujevcu je sploh čutiti pripadnost novemu partnerju, ki je oživil regijo. Poleg pravoslavnih križev le še Fiatove skulpture in zastave okrašujejo krožišča v mestu.

Pa pojdimo k avtomobilu. Že nekajkrat smo zapisali, da je novi 500L od malega 500 obdržal le ime. Pri Fiatu so računali na to, da je 'trendsetovska' mularija, ki se je prevažala v Petstoticah, odrasla, nekateri so dobili družino in nastopil je čas, da zamenjajo avtomobil. Zato jim ponujajo paket očarljivosti, tradicije in retrospektive v nekoliko večji obliki. Precej večji obliki.

500L je od 500 daljši za dobrih šest centimetrov (v notranjosti naj bi to zneslo za osem centimetrov daljšo kabino). Številke ne odražajo resničnega občutka prostornosti v primerjavi z malim bratom, katerega zasnova ni temeljila na prostornosti, tako kot v tem primeru. Pri Fiatu poudarjajo, da so vsi elementi v notranjosti zasnovani z namenom povečati prostornost ali vsaj občutek prostornosti. Seveda na račun te ideologije težko dosežemo nadvse všečno zunanjo podobo. Tudi tu moramo priznati, da škatlast videz ni neopazen. Pa nismo popolnoma prepričani, da enoprostorcu pristaja obraz manjšega bratca. Ampak pustimo to, mogoče Italijani postavljajo nove modne smernice in te stvari pridejo k nam z zamikom. Saj veste, tako kot oblačila.

Sprehodimo se po notranjosti. Kombinacija bele svetleče in matirane črne plastike deluje zelo lično in nič kaj poceni. Spoji in zaključki so lepo dodelani in nikjer ni videti špranj ali stikov, ki bi škripali.

Odlagalnih površin je precej: v vsakih vratih dva široka predalnika, v sredinskem tunelu dve stojali za pločevinke, pod komandami za klimatsko napravo majhen predalček (ki bi mu dobro dela guma) ter pred sovoznikom velik in nad njim nekoliko manjši, vendar hlajen predalček. Prednji sedeži (ali bolje rečeno fotelji) so precej široki v sedalnem delu in zagotavljajo zelo malo bočne opore. Sovoznikov sedež je zložljiv v mizico in ob podrti zadnji klopi omogoča prevoz predmetov, dolgih do 2,4 metra (temu pravijo Ikea standard – ker nobena Ikejina embalaža naj ne bi bila daljša od 2,4 metra).

Prtljažnik je skoraj štirikrat večji kot v malem Fiatu 500 (400 litrov). Zanimiva je rešitev dvojne pregrade dna, ki omogoča, da nekatere predmete skrijemo pod polico. Položaj za volanom je odličen: volanski obroč je pomičen v globino in lepo 'sede' v roke, vzdolžnica je precej dolga, prostora nad glavo pa je ogromno. Tudi velika količina steklenih površin pripomore k občutku prostornosti. Tako je recimo A-stebriček podvojen in zastekljen, kar prispeva tudi k zmanjšanju mrtvih kotov.

Zadnja klop je pomična in (kot že rečeno) zložljiva. Starši, ki uporabljajo otroške sedeže ISOFIX, bodo prekleli način zapenjanja zadnjih pasov, saj je treba sponko varnostnega pasu globoko poriniti v sedež, kjer se skriva zatič. Prepričani smo, da nihče od Fiatovih inženirjev ni poskusil zapeti otroka v sedež, preden so odobrili proizvodnjo avtomobila. Zagotovo pa imajo dobre živce, saj opozorilo za nepripet varnostni pas začne tuliti z neprekinjenim tonom že ob najmanjšem premiku vozila. Nadležno.

Že ob predstavitvi Fiata 500L smo zapisali, da je trenutna izbira motorjev precej skopa. Ponujajo namreč dva bencinska in en dizelski motor. 'Našega' je poganjal 1,4-litrski bencinec. Tudi sesti ni treba v avtomobil, da vam postane jasno, da je tak motor preslaboten za tolikšen avtomobil. Sicer opravlja svojo nalogo, ampak če ni ravno klanec navzdol, je stalno čutiti, da se preveč trudi. Ni užitek voziti avtomobila s plinom, ki ima le dva položaja: 'on' in 'off'. Seveda se to pozna tudi pri porabi.

Ko je kazalec hitrosti kazal 130 km/h (pri 3.500 motornih vrtljajih v šesti prestavi), je potovalni računalnik izpisoval porabo devet litrov na 100 kilometrov, medtem ko se je poraba pri 90 km/h (2.500 motornih vrtljajev v šesti prestavi) gibala okoli 6,5 litra na 100 kilometrov. Še dobro, da motorju pomaga odlično preračunan šeststopenjski menjalnik. Res pa je, da se prav v kratkem obeta dopolnitev motorne palete z močnejšim turbodizlom, bencincem in motorjem na zemeljski plin. Pohvaliti pa velja sistem za točenje goriva brez odpiranja čepa.

Paketi opreme so precej razgibani in prilagojeni različnim okusom. Kot je bilo že pri 500 v navadi, je tudi pri 500L možna natančna prilagoditev avtomobila osebnemu okusu z različnimi stilskimi dodatki. Mi smo imeli na preizkusu paket opreme Pop Star, ki je dopolnjena različica srednje ravni opremljenosti. Tako z nekaterimi dodatki poudarja zunanji videz in zagotavlja malce več udobja v notranjosti.

Središče vseh informacij in zabavne elektronike je v večpredstavnostnem sistemu Uconnect. Delovanju tega težko kaj očitamo, saj je upravljanje preprosto in učinkovito. Tisti, ki se radi pozabavate z iskanjem najgospodarnejšega načina vožnje, lahko to svojo spretnost spremljate prek sistema eco: Drive Live, ki naj bi bil nekakšen osebni trener za tovrstno vožnjo. Seveda lahko vse podatke potem izvozite prek USB-ključa in jih primerjate z drugimi uporabniki te funkcije.

Vožnja s podaljšano Petstotko je načelno zelo prijetna. Že zaradi položaja za volanom in natančnega volanskega mehanizma se v vas zbudi želja po natančnem iskanju linije med ovinki. Nagibanja v ovinkih je glede na to, da gre vendarle za družinski enoprostorec, malo. Kljub temu podvozje še vedno dobro blaži udarce izpod koles.

Ker smo test odprli s prigodo, ga je treba tako tudi končati. Tokrat ob vrnitvi iz Kragujevca. Isti mejni prehod, drug carinik. Vpraša, ali je za kaj ta 'njihov' izdelek. Mu odgovorim, da je pravzaprav povsem dober avtomobil. Pa mi odgovori: »No, poleg lepih žensk vsaj nekaj dobrega ustvarimo v tej državi.«

Besedilo: Saša Kapetanovič