Test: Fiat Doblo 2.0 Multijet 16v Emotion

Bomo zelo jasni: večina se nas je ­zgražala, da so Italijani naredili tako grd prednji del avtomobila. A ker dopuščamo možnost, da je komu tudi všeč, bomo ­začeli zgodbo pri zadku in notranjosti. Tam so bila mnenja veliko bolj enotna, čeprav smo se pri prijateljskih pogovorih vedno hitro vrnili k nosu in se – spet – zmrdovali.

Pri zadku so imeli oblikovalci veliko bolj 'srečno roko', saj kombinacija kockaste oblike in črnine temu avtomobilu pristaja. Naredi ga elegantnejšega, pa tudi nižjega. Žal pa so vrata prtljažnika težka, zato se bodo naše brhke boljše polovice precej namučile, preden jih bodo uspeš­no zaprle. Prtljažnik je odličen: velik in pravokoten zlahka gosti tudi otroška kolesa, zato smo mu pritaknili en velik plus.

Uporabna je tudi rešitev police, ki lahko kvadraten prostor loči na dva dela, v višini roloja ali na sredini prtljažnika. Na to polico lahko odložimo do 70 kilogramov, vendar vas lepo prosim, da tega ne upoštevate na zgornji stopnici. Med trkom boste namreč tistih 70 kilogramov (oziroma nekajkrat 70 kilogramov!) dobili v glavo, kar ni ne prijetno ne varno. Edina stvar,
ki smo jo pogrešali v Dobloju, je bila pomična zadnja klop. Če bi imel še to, bi ­dobil čisto šolsko petico, tako pa smo mu namenili zgolj štirico.

Pa še nekaj besed o prilagodljivosti pot­niškega prostora: če bi imel testni Doblo posamične sedeže namesto klasične klopi, bi bilo vsekakor bolje. Zadnja vrata, ki so za večjo uporabnost na obeh straneh drsna, zahtevajo pri odpiranju iz not­ranjosti nekaj več moči, zato bodo imeli otroci kar nekaj težav s samostojnim izstopanjem. Mogoče pa je bilo to nalašč – bi morali to pripisati aktivni varnosti?

Na prednjih sedežih bosta zlahka srečali tudi kakšnega košarkarja, saj je prostora nad glavo res ogromno. Nekaj ga sicer zavzame uporaben predalnik nad glavama prednjih potnikov, a še vedno ostane prostor, velik kot manjše skladiš­če. Ker so bili z odlagalnimi površinami okrog voznika zelo skromni, pride prav tudi polička na vrhu armaturne plošče, čeprav med pospeševanjem marsikatera drobnarija zdrsne na tla. Položaj za vo­lanom je dober, če odštejemo razdal­jo med stopalko za sklopko in tisto za plin. Če smo si naravnali pravilno razdal­jo za sklopko, je bil plin preblizu; če pa smo hoteli pravilno lego desne noge, je bila sklopka predaleč. So si za vzor vzeli Volks­wagen, ki ima to posebnost že sto let?

Nekaj monotonosti notranjosti razbije dvobarvna kombinacija, precej dobre volje pa vedno ustvari bogata opremljenost. V Dobloju nismo pogrešali ničesar, saj je imel parkirna tipala (zadek), sistem hill holder, tempomat, možnost prostoročnega telefoniranja, štiri varnostne blazine, stabilnostni sistem ESP … Med vožnjo pa Doblo nikakor ni mogel skriti svojih dostavniških korenin. Motor je bil preglasen pa tudi kakšen decibel preveč se je pretihotapil izpod gum naravnost v ušesa potnikov. Kombinacija 99-kilovatnega turbodizla in šeststopenjskega ročnega menjalnika je odlična le do avtocestnih hitrosti, potem pa tudi zaradi velike čelne površine Doblo občutno opeša.

Kot bi mu namenili tlako v obliki polnega prtljaž­nika in pritaknjene prikolice, ko je pomembnejši navor pri manjših hitrosti kot pa mišice pri večjih. Menjalnik ima sicer dolge gibe, vendar je kot ogret prijeten sopot­nik. Nekaj več pazljivosti in slušne trpež­nosti zahteva le ob mrzlih jutrih, ko zobniki ob vsakem objemu malce zaškrtajo. Sistem start&stop deluje odlično, le že prej omenjeni glasni motor se sliši in čuti, ko spet prevzame vajeti v svoje roke.

Če so vam torej pomembni centimetri, jih ima Doblo v notranjosti ogromno. V dolžino, širino, predvsem pa v višino. Le izkoristiti jih morate.

besedilo: Aljoša Mrak, foto: Saša Kapetanovič