Test: Fiat Grande Panda 1.2 Hybrid - Italijanski retro šarm, ki obožuje oglatost

No o Pandi, bolje natančno o Grande Pandi, je precej napisal že kolega Matjaž Gregorič, ko je sedeč v električno gnan model. Ki je bil dolgo časa itak mišljen kot edini. Pa so kupci v tem vmesnem času dovolj nazorno povedali, kaj si mislijo o dragi elektrifikaciji. In tako se je rodila še Panda z elektrificiranim pogonskim sklopom. Bolj natančno – z blagim hibridom, ki je podoben mnogim svojim (manjšim) sorodnikom, ki nastajajo znotraj Stellantisovega ozvezdja. 

Ne morem si kaj, da ne bi na zadnjo generacijo Pande (mimogrede, od leta 1980 so se nabrale le 4 generacije) gledal predvsem vz veliko mero simpatije in predvsem občudovanja. Lahko si mislite kar si hočete o Fiatu in njegovi kislo-sladki zgodovini, toda ko je govora o malih (no, dajmo raje kompaktnih) družinskih modelih, pa so Italijani vedno znali potegniti asa iz rokava. Panda je bila uspešnica (pa večino kompaktnih modelov iz polpretekle zgodovine ravno tako – Ritmo, Uno, Cinqucento, Seicento, Punto, … če naštejem samo nekaj kultnih imen). Vedno je bila v ospredju uporabnost, cena in seveda – govorimo o Fiatu – nepogrešljiv stil.

Za prvo se še vedno (ali pa spet) obračajo ...

Ostri koti nove Pande jasno kažejo, od kod so oblikovalci vlekli navdih – prva generacija je bila res kultna, tako po nenavadno ostrih oblikovalskih potezah, kot po uporabnosti notranjosti – ne glede na dimenzije, s katerimi bi bila Panda danes med pritlikavimi japonskimi Kei avtomobilčki (3,4 metra). Oglata karoserija danes deluje še bolj izrazito in večina opazovalcev je avtomobilček (tudi zavoljo vpadljive barvne kombinacije) primerjala kar s kreacijami iz Lego kock. Tudi prav. Bolj bistveno je, da je s sodobno in samosvojo interpretacijo retro sloga oblikovalcem uspelo izvabiti občudujoč, pristen, odobravajoč nasmeh na obrazu (seveda, vključno s piscem).   

Šarm oglatosti in prostornost notranjosti

Sicer pa so na pičlih štirih metrih uspeli slediti poslanstvu originala in narediti avtomobil, ki bo brez večjih težav prepeljal  - če je to res potrebno – tudi celo štiričlansko družino. Ker je na zadnjih sedežih dovolj prostora, da se tam spodobno namesti tudi odrasel potnik, brez da bi moral zvijati in spodvijati noge kot gimnast ali pa sklanjati glavo. Ja, res – ko sem s svojimi 1,8 metri našel udoben položaj za volanom, sem se presedel za voznikov sedež – brez težav, še celo prag ni posebej moteč, naklon naslona na srečo ne sledi 90 stopinjam in sedalni del je spodobno oblikovan. O tem, kakšno okolje in opremo lahko pričakuje voznik je precej napisal že Matjaž Gregorič (test preberite tukaj). Sam pa naj dodam, da sem bil predvsem navdušen nad čvrstostjo sedeža. Čvrstostjo, ki pomeni zdravo oporo za hrbet in noge tudi na daljši poti. Če bi le dodali še prilagoditev ledvenega dela … Ergonomija je torej brez večji pripomb, pregled naprej in na stran spodoben. Da pa so snovalci tudi z materiali marsikje (recimo vratni paneli, armaturna plošča) pogledali v osemdeseta leta, jim seveda lahko oprostim – glede na cenovno pozicioniranje tega modela.

Sicer pa je z dnevi spoznavanja postalo jasno, da so morali snovalci varčevati povsod, kjer je bilo to mogoče. In ne preveč očitno ali moteče. Tako kar pozabite na odklepanje prtljažnika z 'daljincem', prednja stekla so sicer električno gnana, vendar impulzni stik ni dovolj, ampak je treba stikalo držati. Vzvratna kamera je v najboljši opremi zraven, toda razločnost je že v mraku obupna, ni voznih programov, … Sicer pa je precej okleščena tudi funkcionalnost digitalizirane instrumentne plošče (ni merilnika vrtljajev, ni indikatorja stanja baterije, manjka dnevna poraba, …). Preden karkoli rečete, se vprašajte, koliko krat ste vse to uporabljali. No, pri Fiatu so se zavestno odločili za ekonomizacijo – kar so ulinkovito prelili v ceno. Naj zdaj malce preskočim – za manj kot 17 tisočakov lahko torej odpeljete tega hibrida. To pa je že nekaj, a ne?

Prijazen hibrid s skritim potencialom

Hibrid torej. Pogonski sklop, o katerem je bilo precej napisanega. Nova izvedba za Pando pomeni enak 1,2 litrski trivaljnik s 74 kW (100 KM), ki mu pomaga električni motor s 21 kW, ki je integriran v ohišje dvosklopčnega  menjalnika e-DCT. Tovarna pravi, da nova izvedba zmore sistemsko moč 81 kW (110 KM) ob 205 njutonmetrih navora. Tudi v tem primeru gre poimenovanje blagi hibrid vendarle bolj razumeti v smislu bolj skromnejšega klasičnega hibrida (kot obratno). Z močjo in energijo e-stroja (ter slabe 0,9 kWh zmogljivosti baterije), lahko tale Grande Panda vozi tudi zgolj brezemisijsko – dokler je temu naklonjena temperatura, topografija, stanje baterije in seveda – voznikova strpnost (beri – nežna desna noga). Pri Fiatu sicer pravijo kak kilometer do 30 km/h. Je pa res - subjektivni občutek pravi, da za razliko od sorodnikov iz koncerna, ponuja manj intenzivno električno podporo, trivaljnik pa se le redko izklopi za več kot nekaj sekund. Imel sem srečo, da je najino druženje vključevalo tudi nekaj prav hladnih poletnih dni, ko sem lahko izklopi kompresor klimatske naprave. No, to je malo olajšalo naprezanje e-motorčka in vsaj delovalo je tako, da je bilo potem mogoče iztisniti nekaj več varčevalnega potenciala. In če sem že pri tem – poraba je ugodna, ampak ne prav nenavadno nizka. Nekako 5,3 – 5,5 litra je znašala žeja med testom, kar ni izjemno, toda ne prav daleč od tega, kar obljublja tovarna (5,1 l/100 km).

Če bi ga zdaj radi primerjali z recimo starim, 1,3 litrskim dizelčkom – verjetno bi lahko porabo spravili za kakšnega pol litra niže, toda pri teme je treba reči, da je kultivirano delovanje, zvočna zatesnitev in uglajenost delovanja, predvsem menjalnika, ki navor e-motorja spretno izkorišča za premostitev navorskih 'lukenj', na bistveno višji ravni. Ne le to – s hipnim navorom elektromotorja in prožnostjo dolgohodnega trivaljnika je tudi energičnost pogonskega sklopa precej spodobna. Ne kaj dosti več. Kar sicer pokaže tudi podatek o pospešku. Ampak bolj je zadovoljiva odzivnost  v spodnji tretjini hitrosti - tam, kjer se trivaljnik začne prebujati in kjer je hipen navor e-stroja še vedno voljan pomagati. 

Lahkoteneje vodljiva a tudi nekoliko manj prilgodljiva

Sicer pa je Panda še vedno, ne glede na resen prirastek v vse dimenzije, še vedno avto, ki se najbolje počuti v mestu in okoli njega. Zdaj je podvozje sicer čvrsteje nastavljeno, da laže kljubuje esuvejevskim 18 centimetrom oddaljenosti od tal. To sicer doda nekaj suverenosti v zavojih, ampak pomeni tudi manj prožnosti, gibkosti podvozja na utrujenem mestnem asfaltu. Škoda, ker prav na tem področju sem res pričakoval več k udobju usmerjenega kompromisa. Neke pridvignjene vozne dinamike od Panda menda ja niste pričakovali … ? Morda pa je občutek na manjših, 16 palčnih pnevmatikah z višjimi (in mehkejšimi) boki bolj prizanesljiv. Vse ostalo je Fiatovsko pričakovano – tipično izraziteje servopodprt volanski mehanizem (še v mejah pričakovanega), solidne zavore, zelo prijazno obnašanje v mejnih situacijah. In še res izrazit občutek regeneracije, ki je podoben, kot v ostalih sorodnikih.