Za tako majhen znesek boste težko dobili več vsebine

Nekako se v okviru teh kriterijev nahaja Tipo Cross, imenitnejša izvedba že razmeroma dolgih šest let znanega modela, ki so mu lani privoščili nekaj svežih potez. Kdor se še spomni prvotnega Tipa iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, tudi razume, da takrat spogledovanje s športnimi terenci še ni bilo v modi, medtem ko je zdaj nekaj povsem običajnega in celo zaželenega.

Tipo z oznako Cross premore skoraj štiri centimetre večjo oddaljenost od tal kot izvedba brez »športnoterenskih« dizajnerskih dodatkov in skupno razliko v višini, ki (tudi na račun vzdolžnih prtljažnih nosilcev) nanese dobrih šest centimetrov. Gre za avtomobil, ki na modnih tekmovanjih najbrž ne bi posegal po najvišjih mestih, vendar mu je lanska pomladitev koristila, saj je dobil izrazitejši sprednji del in je v celoti videti bolj robusten, kot je bil pred posegi estetske kirurgije.

Preberite še: Zdaj je tudi uradno: Fiat ostaja v Kragujevcu

Med pomembne novosti štejem tudi žaromete, v katerih vse svetlobne snope ustvarjajo svetilne diode, v notranjosti pa digitalno instrumentno ploščo in nov komunikacijski zaslon, ki je z grafiko in izbirniki korekten, a bi težko rekel, da štrli iz sivega povprečja. No, oko se mi je razjasnilo predvsem zaradi mehanskih vrtljivih stikal za uravnavanje klimatske naprave in Fiatovim snovalcem se je pravzaprav treba zahvaliti, da niso podlegli »čarom« digitalizacije vsega, kar je mogoče digitalizirati.

Nekoliko manj me je navdušil povprečen vozniški sedež, kjer sem imel kar nekaj časa občutek, da si za volanom ne morem nastaviti ustreznega položaja. Ko sem ta občutek presegel, sem ugotovil, da naslonjalo ne nudi zadostne opore v ovinkih, ampak tudi s to lastnostjo je mogoče normalno sobivanje z avtomobilom. Po drugi strani Tipo ne razočara s prtljažnikom, ki ob 440-litrski osnovni prostornini premore še razmeroma nizek nakladalni rob, kljukice za obešanje nakupovalnih vrečk, skoraj ravno dno pri podrti zadnji klopi, 12-voltni električni priključek in tudi kakovostne obloge.

Ker spada med avtomobile z uravnoteženo, če ne celo s precej ugodno ceno, mu pravzaprav ne smem pretirano zameriti trde plastike armaturne plošče in neuglednih plastičnih notranjih oblog; tukaj bi italijanski stilisti, ki so nekoč sloveli po svoji domišljiji, z nekaj cenenimi triki lahko ustvarili prijetnejše notranje okolje. Volanski obroč je povsem enak kot v drugih Fiatovih modelih, pravšnje velikosti, primerno odebeljen (prečke morda celo bolj, kot bi si želel) na posameznih mestih in z osnovnimi upravljalnimi stikali. Digitalizacija merilnikov je uspela do te mere, da voznik lahko izbira med različnimi pogledi; nekoliko me je zbegala le čudaška grafika merilnikov hitrosti in motornih vrtljajev.

Če bi bil maček, bi se zadovoljno spravil poležavat na motorni pokrov, kajti pod njim je znani in nekoliko na novo uglašeni 1,6-litrski turbodizelski štirivaljnik s 96 kilovati (130 »konji«), ki je že pri speljevanju precej živahen. Svoje delo sprva najavlja z nekoliko glasnejšim truščem, ki se v dobršnem delu umiri ob dosegu delovne temperature. Ker navorna krivulja svoj vrh s kar zajetnimi 320 njutonmetri doseže že pri 1.500 vrtljajih, ni pretirano navdušen nad priganjanjem v območje, ko se mora zavrteti več ko 4.000-krat v minuti, a takšno obremenjevanje načelno niti ni potrebno, razen pri kakšnem naglem prehitevanju.

No, vsekakor bi si želel bolj gladkega premikanja prestavne ročice šeststopenjskega ročnega menjalnika, ki sicer dobro sodeluje z motorjem. In še vedno kot plus dizelskih motorjev štejem njihovo varčnost in med »šparovčke« lahko uvrstim tudi Tipa, ki se s porabo sicer ne more približati tovarniško obljubljenim številkam, a testno povprečje 5,9 litra na našem stokilometrskem merilnem krogu je dober dosežek.

Medtem ko sem se navduševal nad stikali za klimatizacijo in splošno nezahtevnostjo upravljanja večine sistemov, mi je potrpljenje najedal sistem za samodejni izklop motorja ob zaustavitvi in zagon ob speljevanju. V prejšnjih Fiatovih modelih ga je bilo mogoče izklopiti z enim pritiskom stikala, zdaj pa se po vsakokratnem vnovičnem ročnem zagonu motorja ponovno aktivira.

Čeprav Tipo ni iz nekega drugega obdobja, ampak je tukaj in zdaj, v tehnološkem smislu ne tekmuje z najbolj sofisticiranimi razrednimi tekmeci. Zato na primer ne premore prilagodljivega vzmetenja, ampak le blažilnike z ventilom, ki samodejno dvostopenjsko prilagaja odzivnost glede na vrtilno frekvenco koles.

Podvozje je tako dovolj togo za dinamično vožnjo po gladkih cestah, v ovinkih ali pri zaviranju; tudi ko sem Tipa neusmiljeno priganjal po zaviti trasi gorske dirke Lučine, se ni dal zlahka zmesti in se je odzival z nevtralnim ter predvidljivim obnašanjem. Hkrati je vzmetenje primerno udobno za gladko in dokaj prijetno vožnjo po cestah, kjer grbinasti odseki kličejo po novi asfaltni prevleki. In to je ne nazadnje delno tudi zasluga 17-palčnih pnevmatik z nekoliko višjimi bočnicami. Umerjeno in uravnoteženo podvozje je nedvomno tudi eden velikih plusov tega modela.

V Turčiji sestavljeni Tipo Cross je pravzaprav dober paket uporabnosti, vzdržljivosti in cenovne racionalnosti, torej vrednot, ki so svoj čas v avtomobilskem svetu imele precejšnjo veljavo. Predvsem pa je dober nakup za tiste, ki si ne želijo nič drugega kot voziti »normalen« avtomobil.