Test: Ford C–Max 1.6 EcoBoost (110 kW) Titanium

Dober vtis se seveda običajno začenja pri zunanjosti. Zaradi Fordove oblikovalske govorice, ki ji pravijo 'kinetični dizajn', opazovalec takoj dobi vtis, da je C-Max izredno dinamičen enoprostorec. To, kar obljublja zunanja podoba, pa najdemo tudi pod pločevino. Prav zaradi vsega tega ga je podpisani pisec tudi postavil za prvega med finalno sedmerico v glasovanju za evropski avto leta (2011). Sicer pa bo pričujoči tekst še na dodaten način utemeljitev, zakaj ga je postavil na vrh.

Ob všečni zunanji obliki je tokrat treba omeniti tudi barvo preizkušenega primerka – je drzna! Marca 2009 so jo prvič predstavili skupaj s študijo Iosis Max na ženevskem salonu, ki je bila predhodnik novega C-Maxa. Tisti, ki z drznimi novimi barvnimi odtenki poskuša malce pretresti monotonost izbire avtomobilskih barv (bela, siva, črna …), je prvi Fordov oblikovalec Martin Smith. Vsa čast mu, upa si! Izvirna angleška oznaka te barve je 'limelight green'. Marsikomu se je avtomobil zdel rumen, a prav ta 'dvoumnost' je najbrž tudi del barvnega gibanja pri Fordu. Upamo si staviti, da kupcev novih C-Maxov, odetih v to posebno barvo (slovenski prevod je zelena magnezijeva svetloba), pri nas ne bo prav veliko.

V današnjem času najrazličnejših oblikovalskih poskusov je preglednost karoserije tisto, kar nima več prave veljave, a pri C-Maxu novega rodu je kar zgledna. Malce manj pri ocenjevanju tega, kam prek nevidnega motornega pokrova še seže prednji odbijač, bolj pri oceni, do kam seže zadek, tako da kamera v zadku morebiti ni najbolj potrebna. A pri testnem primerku seveda ni podlegla rdečemu stroškovnemu svinčniku, saj je bil naš C-Max z najbogatejšim paketom opreme Titanium tudi sicer skoraj popolno opremljen. Za boljši videz je imel tudi 17-palčne aluminijaste kolesne obroče z nizkopresečnimi gumami (50).

V notranjosti se oblikovalski kinetični pristop nadaljuje v sredinskem delu armaturne plošče, ki pa si ob  solidnem videzu zasluži tudi nekaj graje. Že dve veliki prezračevalni reži, ki obrobljata ta del, se zdita malo nesrečno postavljeni. Če je leva odprta, lahko pošilja zračni tok natanko v voznikove prste, ki počivajo na volanskem obroču. Okoli velikega okroglega izbirnega gumba osrednjega upravljavskega dela je nameščena še vrsta dodatnih, katerih funkcije se spreminjajo glede na to, kateri meni imamo izbran (in ga vidimo v zaslonu nad gumbi). Za spremljanje nekaterih drugih funkcij je tu še sredinski zaslon med obema velikima merilnikoma neposredno v voznikovem vidnem polju. Za upravljanje vsega (tudi prek obeh kombiniranih gumbov kot pri mobilnikih na volanskem obroču) mora voznik temeljito preučiti navodila za uporabo, pa tudi kak 'suhi' preizkus ne škodi, preden se prvič odpelje (nujen nasvet!). Če se preveč zanašate na intuicijo in na to, da 'bo že šlo', se vam hitro zgodi, da med vožnjo tako dolgo iščete kakšno podporno funkcijo, da je ne potrebujete več … To je pač davek sodobnih informacijsko podprtih upravljavskih sistemov v avtomobilih, a ko jih obvladaš, so z vsemi svojimi možnostmi zelo uporabni.

Omeniti velja, da ima C-Max dovolj veliko različnih predalov in predalčkov za shranjevanje malenkosti, ki jih običajno nosimo s seboj.

Voznik se brez težav namesti v udoben in telesne obline dobro podpirajoč sedež, ki dobro drži tudi v ovinkih. V Fordu je že serijski, nekateri takšne sedeže ponujajo za doplačilo. Primerna je tudi preostala ergonomija, recimo ročica menjalnika. Za druge potnike je v C-Maxu prav tako odlično poskrbljeno. Zadnja klop (40 : 20 : 40) je bila (za doplačilo) prilagodljiva – tako kot pri predhodniku – ko lahko po odstranitvi sredinskega sedežnega dela oba stranska dela klopi potisnemo nazaj in bolj proti sredini ter tako pridobimo več prostora za noge in ramena, seveda pa se posledično malce zmanjša prtljažnik. A ta je že v osnovi dovolj velik, da ta ukrep ne bi smel povzročiti prevelikih prostorskih težav.

Ob vstopu ali izstopu notranjost v C-Maxu osvetljujejo svetlobne diode, kar pravzaprav še poudari vtis premijskega razreda. Sicer za to skrbijo tudi zelo skrbna izdelava notranjosti in dokaj kakovostni materiali, ki jo sestavljajo. Pohvaliti je treba tudi preprostost povezave mobilnika (prek 'bluetootha') s prostoročno napravo za telefoniranje v avtomobilu. Ta spada k Sonyjevemu avdiosistemu, tudi eni od postavk najbogatejše opreme Titanium, ki vključuje še sistem za odklepanje in zaklepanje vrat ter zagon avtomobila brez ključa. Ta je uporaben in ključa zares ne potrebujemo. V vseh različicah pa ima C-Max električno zaporo za odpiranje zadnjih vrat, ki je kot varovalka za otroške igrice precej bolj uporabna kot zatiči v vratih.

Pomemben del Fordove gradnje boljšega ugleda so že kar nekaj let (od prvega Focusa) tudi zanesljive vozne lastnosti in prijetno vozno udobje. Glede tega tudi C-Max nadaljuje dosedanjo zasnovo. Zelo zanesljivi legi na cesti pa se je zdaj pridružilo še izboljšano vozno udobje. Pri C-Maxu najbolj preseneti, da skoraj ni več slišati hrupa izpod koles in od karoserije med vožnjo. Za to so poskrbeli z najrazličnejšimi izolacijskimi ukrepi, med drugim tudi z vetrobranskim steklom z dodatno izolacijsko plastjo ali preprogo v notranjosti iz enega kosa, ki precej bolje izolira hrup. Vožnja je tako res prijetna, pa naj bo cestna podlaga kakršnakoli.

K temu pripomore še dokaj natančen volanski mehanizem (prvič pri Fordu z elektro mehanskim servom (pravijo mu EPAS). Za primer manjših težav ima dodatek, ki skrbi za samodejno popravljanje krmilnega kota pri stransko nagnjenih cestah ali močnem stranskem vetru.

Dobrodošla je tudi dodatna elektronska pomoč v okviru ESP: simulira učinek aktivne diferencialne zapore in uravnava razporeditev navora med obe pogonski kolesi. TVC (Torque Vectoring Control) pri tem izravnava razlike v oprijemu ali spodrsavanju pogonskih koles in optimalno prenaša navor v stalnem razmerju z razmerami na cesti in glede na razmere v vožnji. Učinek sistema je, da izboljšuje lastnosti pri začetku zavijanja avtomobila in agilnosti (poskočnosti) ter popravlja stabilnost avtomobila med vožnjo v ovinke. Sistem enako dobro služi običajnim voznikom ter tistim, ki od avtomobilske vožnje pričakujejo nekaj več. Prvim v razmerah, ko so v ovinek pripeljali prehitro, omogoči varnejši občutek z dodatnim usmerjanjem v ovinek, agilnejšim in bolj zahtevnim voznikom pa TVC s svojimi posegi izboljšuje lego na cesti.

Ta se zdi zares suverena in za enoprostorec, kot je C-Max, že kar izredna. Karoserija se tudi ne nagiba preveč, a vzmetenje se kljub temu ne zdi pretrdo, četudi so bila na preizkušenem avtomobilu nameščena velika nizkopresečna kolesa.

C-Max je, podobno kot S-Max v razredu više, s svojim drugim rodom zdaj tudi med bolj prostornimi avtomobili vpeljal dinamiko gibanja in že zaradi tega je lahko primerna izbira za vse, ki morajo svoje prostorske potrebe prilagajati količini (potnikov in prtljage), a se pri tem ne nameravajo odpovedati kakovosti (voznemu udobju in dinamiki).

Ali bo za vse prava tudi motorna izbira? Novi 1,6-litrski Fordov turbobencinski motor z neposrednim vbrizgom (celi vrsti podobnih pri Fordu pravijo EcoBoost) sicer z močjo in vsem drugim res prepriča (zlasti s prožnostjo iz nizkih vrtljajev). Komur torej tudi zmogljivosti nekaj pomenijo, bo lahko z njim povsem zadovoljen. Tisti, ki si želijo gospodarnejše pridobivanje moči, pa nad njim ne bodo povsem navdušeni. Moč namreč zahteva tudi ustrezno količino goriva. Čeprav smo se še tako trudili, se z manj kot osmimi litri na 100 kilometri ni dalo shajati, testno povprečje pa je bilo še višje. Ford s tem 1,6-litrskim bencincem nadomešča dosedanji dvolitrski motor, tako da je napredek očiten. A izbira bencin ali dizel bo pri novem C-Maxu osnovna dilema nakupa.

Glede na to, da C-Max k nam prihaja šele v začetku prihajajočega leta, tudi za testni avtomobil še nismo mogli dobiti natančne cene. Zato informativno navajamo cene na Fordovem domačem, torej nemškem trgu, od koder je tudi prišel preizkušeni primerek (a z omejitvijo: tam, na primer, barve testnega avtomobila sploh ni mogoče izbrati). Osnovni C-Max stane na nemškem trgu 18.600 evrov, približek tega, kar je ponujal naš primerek, pa stane nekaj manj kot 28.000 evrov.

Iz oči v oči: Aljoša Mrak

Če bi rekel, da sem pričakoval veliko uporabnega in prilagodljivega prostora v sicer velikostno skromnejši karoseriji ter mehaniko, ki razveseljuje dinamične očete, bi bilo podobno, kot če bi v gozdu pričakoval veliko dreves. Vse to Ford C-max pričakovano ponuja. Največji plus pa bi pripisal 1,6-litrskemu motorju z oznako EcoBoost: bil je zelo tih in tako prijetno uglajen, da je kljub zmerni poskočnosti (glede na količino kilovatov!) prav navdušil.

Iz oči v oči: Vinko Kernc

Dvomim, da je šlo mimo kolikor toliko avtomobilsko izobraženih: Ford v zadnjem času snuje in izdeluje hudičevo dobre avtomobile. Okej, v veliki meri je za to kriva nekoliko subjektivna ocena, na katero vpliva odlična vodljivost (ali po angleško 'handling') njihovih avtomobilov, ki jo je zakoličil – verjeli ali ne – Mondeo že leta 1993! Kot nič na svetu tudi novi C-Max ni popoln, če ne zaradi drugega, zaradi različnih pričakovanj različnih voznikov, je pa precej blizu. Pa še imidž je Fordom zrasel precej bolj, kot bi si marsikdo upal omenjenega leta napovedati.

Tomaž Porekar, foto: Aleš Pavletič