Test: Ford Mondeo Wagon 1.6 Ecoboost (118 kW) Titanium

Za volanom kar precej prenovljenega Mondea (v primerjavi s prejšnjim modelom naj bi bilo novih 13 odstotkov delov) je hitro jasno, da avtomobil prihaja iz Nemčije, in ne iz zahodnih evropskih držav ali Azije in ZDA: sedeži (voznikov je električno nastavljiv le po višini, drugi premiki se izvajajo ročno) so precej trdi, a dobro oblikovani in z zadovoljivo stop­njo bočnega in ledvenega oprijema. K opremama Titanium X in Titanium S spadata večstopenjsko ogrevana in hlajena prednja sedeža, kar je v hladnih in vročih dneh zelo dobrodošel dodatek. Človek se hitro privadi (in razvadi) …

Stikala, tako na volanu kot na armaturni plošči, ter obvolanske ročice zahtevajo kak milinjuton sile več in si kot taki zaslužijo zelo dobro oceno. Bi zapisal odlično, pa si tega zaradi nekaj manjših neprijetnosti ne zaslužijo: majhna vrtljiva gumba za dvopodročno nastavljanje temperature sta kovinska in zelo gladka, zato zahtevata dober stisk dveh prstov; gumbi ob zaslonu Sonyjevega radijskega sprejemnika na sredinski konzoli pa so plitvi, in ubogajo le na pritisk na zunanji strani (kot bi bili vpeti na tečaje).

Celotna armaturna plošča je iz na otip mehkega, prijetnega materiala in oplemenitena s kovinskimi elementi. Ti dinamičnemu in ravno prav prestižnemu Fordovemu značaju lepo pristajajo in ne delujejo kot cenen, kičast dodatek, kot se lahko zgodi v cenejših avtomobilih s krom' plastiko v notranjosti. Materiali in izdelava so večinoma zelo dobri, smo pa pikolovci našli nenatančen stik armaturne plošče in A-stebrička ter nekoliko nenatančne šive na zadnjem (nevidnem) delu volanskega obroča.

Približno enako dobro se sedi na zadnji (prav tako kar trdi) klopi. Ta ima v naslonu skrito oporo za komolca s plitvim predalom in stojalom za dva kozarčka, zadnjim potnikom pa so namenili ločeno prezračevanje prek rež v B-stebričkih in 12-voltno vtičnico s pepelnikom med prednjima sedežema. Sedalni del zadnje klopi se ob potrebi po povečanem prtljažnem volumnu prekucne naprej, nakar lahko zložimo še tretjinsko zložljivo naslonjalo in prtljažnik se spremeni v posteljo (ali pa v prostor, ki brez težav požre moped). Oboje preizkušeno.

Ob tem moramo pohvaliti nizek nakladalni rob prtljažnika, avtomatski rolo, prostornost (549 oz. 1.740 litrov ob zloženi zadnji klopi) in kljukice, ki pa bi lahko bile večje in močnejše, bolj robustne. Pod zadnjim tepihom ne iščite rezervnega kolesa, saj ga je nadomestil kit za popravilo predrte gume, prostor pa zapolnil nizkotonski zvočnik. Zvok radijskega sprejemnika (ali iz USB-ključa ali iz prenosnega nosilca glasbe, ki ju priključimo v vozniku odmaknjenem predal pred sovoznikom) je zelo dober.

Za novo motorno masko se je skrival motor EcoBoost. Električni, hibridni, na plin? Nič od tega, le prisilno polnjen 1,6-litrski bencinski štirivaljnik. Ta v primerjavi z atmosferskim Duratec zmore 40 'konjev' in 80 njutonmetrov več, izpljune za gram manj grozno strupenega CO2 in ob tem pri kombinirani vožnji porabi enako, pri mestni pa celo za deciliter manj goriva. Tako tehnični podatki, kaj pa praksa?

V našem spletnem arhivu testa Mondea z 1,6-litrskim bencinskim motorjem ni, saj smo v preteklih letih vozili večinoma le dizle, torej konkretne primerjave ne moremo narediti. Lahko pa povemo, da je 'ekobust' na testu porabil več: med 9,2 in 11,2 litra. Pri upokojenskem tempu vožnje je potovalni računalnik naračunal porabo približno osem litrov, ampak dvomimo, da se boste sploh kdaj vozili tako počasi. Motor namreč ne le da se mehko in dovolj odločno odziva že v nizkih vrtljajih, ampak mu sapa ne poide vse do rdečega polja in nežne blokade pri 6.500 vrtljajih. Zato Mondeu živahnejša vožnja ni tuja.

Šele pri hitrih spremembah smeri in pri močnem zaviranju boste začutili, da sedite v velikem in poldrugo tono težkem avtomobilu. Podvozje e odlično, delovanje sistema za nadzor proti zdrsu vozila komaj občutno, volanski mehanizem pa (za ta razred) zelo dobro prenaša informacije izpod gum do dlani. Kar preveč, pravzaprav: na neravnih cestah volan želi slediti podlagi, zato zahteva moč obeh rok. Krivdo lahko pripišemo širokim gumam. Če ne prej, jih boste začutili v močnem nalivu, saj rade splavajo.

Mu lahko kaj očitamo? Nič bistvenega. Pa še lep je, z vseh strani. Osebni okus gor ali dol – ko ocenjujejo oči, mu lahko konkurira kvečjemu kakšna Alfa, sicer pa ga lahko brez dvoma postavimo med lepše 'karavane'.

Besedilo: Matevž Hribar
Foto: Matevž Hribar, Aleš Pavletič