Test: Ford Ranger DC 3.2 TDCi 4x4 Wildtrack

 Težko bi namreč zapisal, da si nekdo kupi novega Rangerja v različici Wildtrack za razvoz materiala oz. za aktivno uporabo zadnjega kesona. Je namreč (za svoj razred, jasno) tako zelo eleganten, da mirno prestreza poglede nepoznavalcev in zbuja zavist poznavalcev. In vsaj enkrat v Evropo nekaj dobrega prinašajo ameriški avtomobili. Tudi Ford Ranger sledi Fordovi ideji 'one car', kar pomeni en avtomobil za ves svet. In Ranger v Evropo prinaša ameriške mišice, mačo podobo, ki se je ne da prezreti. Oblikovno je zato zelo všečen, ima pa oblika tudi pozitivno funkcionalno plat. Zaradi precejšnje zaobljenosti prednjega dela je avtomobil zdaj veliko bolj aerodinamičen kot predhodnik, posledica pa je manj vetrnega trušča.

Toda še bolj kot z obliko Ford Ranger preseneti z notranjostjo. Če mislite, da je v notranjosti špartanska oprema, se zelo motite. Ranger ima namreč vse ali še več kot limuzina srednjega razreda. Če začnem pri vozniku, je štirikraki volanski obroč višinsko in vzdolžno nastavljiv, opremljen s tipkami za upravljanje radia in, pozor, tipkami za upravljanje tempomata. Ja, tale poltovornjaček ima tempomat, ki poleg vsega še odlično deluje. Če ostanem pri vozniku, je njegov sedež električno pomičen v osmih smereh, oblečen v usnje in celo ogrevan, tako kot sovoznikov. Tudi drugega razkošja ne manjka.

Armaturna plošča je lično izdelana, merilniki so pregledni, na sredinski konzoli pa voznika pričaka dovolj velik zaslon, ki, spet pozor, služi za prikazovanje poti, kar pomeni, da je bil testni Ranger opremljen tudi z navigacijsko napravo, radio je predvajal MP3-datoteke, ponujal pa je tudi priključka USB in AUX. In ja, celoten sistem je v sebi skrival tudi sistem za prostoročno telefoniranje, bluetooth. Pa s tem naštevanja opreme ni konec, izpostavil bi še dvopodročno klimatsko napravo, samozatemnitveno notranje vzvratno ogledalo, ogrevano vetrobransko steklo, brisalnika z dežnim tipalom ter navsezadnje parkirna tipala, ki jim pomaga še v vzvratno ogledalo vgrajeni zaslon kamere za pomoč pri vzvratni vožnji.

In motor? Jah, za marsikoga je celo sladkorček tegale elegantnega divjaka – 3,2-litrski turbodizelski petvaljnik ima namreč kar 200 'konj' in 470 Nm. Številke dovolj zgovorno pričajo, da je moči in navora več kot dovolj. Ranger tako ni počasen tovornjaček, ampak zmogljiv multiavtomobil. Res pa je, da motor ne ljubi priganjanja v višje vrtljaje, a zaradi zadostnega navora to tudi ni potrebno. Toda Rangerjevih korenin vendarle ni mogoče povsem skriti, saj osnovno bit Rangerja razkrijeta pogon in menjalnik. Izbiro pogona opravljamo prek vrtljivega gumba na sredinski konzoli med prednjima sedežema, ima pa 2WD, ki usmerja pogon k le zadnjemu kolesnemu paru, odličen 4x4 s pogonom na vsa štiri kolesa ter reduktorski 4x4 za netežavno premagovanje najzahtevnejših ovir.

Preklopi med posameznimi režimi potekajo tekoče, vseeno pa pogon občasno s krajšimi sunki razkrije, da nismo v osebnem avtomobilu. Na zadnje pa ves čas opozarja menjalnik. Ne rečem, da ni natančen, a pri prestavljanju zahteva odločno roko, neodločnost lahko hitro vodi do ponesrečene izbire želene prestave. A če so izpolnjeni vsi zahtevani parametri, je vožnja na zavidljivo visoki ravni. Hiba marsikaterega poltovornjaka je neprijetno poskakovanje med vožnjo, predvsem kadar se v avtomobilu vozi zgolj voznik. Konstrukcija je namreč prirejena za zahtevne vožnje in prevoz večjih bremen, pa zato med vožnjo brez teh blaženje sploh ne opravlja svoje naloge. V Rangerju so te težave res minimalne, vsakdanje vožnje so tako povsem spodobno opravilo, seveda pa ne trdim, da je Ranger dobra izbira tudi za daljša avtocestna potovanja.

Lahko bi zapisal, da je Ranger avtomobil za prave moške, pa verjamem, da bi mu bila kos tudi kakšna dama. Le dovolj dolge noge mora imeti, da brezmadežna vstopi ali izstopi iz njegove kabine. Ranger Wildtrack je namreč opremljen tudi z ličnim pragom, ki pa je lahko moteč, saj ga zaradi njegove robustnosti ob nepazljivosti hitro pobrišemo z hlačami. Morda pa bi bili damski prsti spretnejši s ključavnico zadnjega (kesonskega) roloja. Ta zahteva izjemen občutek in natančnost pri upravljanju (predvsem dodatne ključavnice), tako da smo se med testom raje izogibali njegovim uslugam. In če smo iskreni – za skoraj 3.000 evrov bi lahko bila njegova funkcionalnost bistveno boljša. A brez skrbi, splošnega (odličnega) vtisa o Fordovem Rangerju takšna malenkost nikakor ne pokvari!

Besedilo: Sebastjan Plevnjak