Test: Ford Ranger Raptor - Zabava na steroidih

Ranger Raptor od mojih življenjskih potreb in zanimanj – sicer na diametralno nasprotni strani spektra – v resnici ni oddaljen nič manj kot KTM GT-XR, o katerem boste lahko kmalu brali na naši spletni strani. Iskreno, s terenskimi vozili ali poltovornjaki nimam zares veliko izkušenj niti znotraj poklica. Za to je sicer specialist eden od mnogoterih Matjažev v našem uredništvu.

Slabo prenašam tudi redno uporabo teh namenskih strojev v okolju, ki mu očitno niso namenjeni. Prizor Raptorja v delikatnem prometu širšega centra Ljubljane je na primer še kar pogost. Seveda je tudi Raptor potem odličen za komunikacijo oholosti in mačizma. Ampak že v redu, ne želim biti preveč papeški, čeprav z njim hodite samo na kavo v sosednjo ulico. Še manj je kriv stroj. A z večino tistega, kar predstavlja Raptor, se torej težko poistovetim. No ja, vsaj mislil sem, da je tako.

Pravzaprav me malenkost razoroži že, ko si ga prvič podrobno ogledujem od blizu. Mogočen je že zaradi svojih mer – dolg je 5,36 metra, visok 1,926 metra, širok 2,028 metra, medtem ko bi lahko v njegovem medosju (3,27 metra) brez težav obrnil Amija. Na mojem parkirišču krepko odstopa od vseh sosednjih avtomobilov. Resda to močno narekujejo karoserijska oblika in mere, a oblikovanje je na mestu.

Mislim, da jim je uspelo dobro izluščiti bistvo ameriške ošabnosti in to predstaviti v enostavni, a učinkoviti obliki, ki deluje tudi zunaj Amerike. Pri Fordu postajajo z razkazovanjem svojih ameriških genov, ki so jih v Evropi dolga desetletja skrivali, pravzaprav vse bolj sproščeni. Tudi nalogo vidnega razlikovanja med Raptorjem in običajnim Rangerjem, ki je dovolj impozanten že sam po sebi, so dobro izvedli.

Všeč mi je napis na maski, ki elegantno komunicira moč in odločnost s pravo mero bahanja. Nalepke na karoseriji so sicer dodatna oprema (1050 evrov). Takšen avto enostavno mora imeti kakšen element, ki bi si ga lahko zamislil tudi osemletnik.

Ko ga gledam, želim z njim početi točno tisto, čemur je namenjen

To pa ne pomeni, da me 'srbi' po razvažanju zidakov in opreme na gradbišče, ampak si ga želim brezskrbno gnati po brezpotjih in se pri tem smejati do ušes. Že vozna nastavitev Baja mi pove, kam je Ford meril z njegovimi voznimi lastnostmi (Baja je prostrana kalifornijska puščava, kjer prirejajo številne dirke po brezpotjih). Škoda le, da pravega tovrstnega peskovnika za Raptorja pri nas ni zares na voljo. Pred kratkim smo za to dobili tudi potrditev v obliki prepovedi spornega Toyotinega oglasa za Hilux. A Raptor je bolj vsestransko uporaben, kot si morda mislite. O tem nekoliko pozneje.

Torej ja, Ranger Raptor ni gospodarski poltovornjak. Nosilnost je v primerjavi z običajnim Rangerjem skoraj polovico manjša, obremeniti ga je mogoče z največ 652 kilogrami tovora, kar je celo manj od nekaterih drugih, bolj tradicionalnih terenskih vozil. Streha sama po sebi zdrži precej in v mislih imam seveda strešne šotore – 300 kilogramov, ko je pri miru, in 80 kilogramov med vožnjo.

Tudi vlečna kapaciteta je pri 2.500 kilogramih za tono manjša. Za družinske potrebe je kabinska prtljaga brez posebnih rešitev na drugi strani seveda težava. Raptorjev paket z električnim pomičnim rolojem tovornega prostora sicer stane 3.330 evrov.

Raptor na zadnji osi nima listnatih, ampak vijačne vzmeti. Potem pa sofisticirane, hitro elektronsko prilagodljive (500 prilagajanj na sekundo) blažilce proizvajalca Fox. Zadnja se na primer učvrstita še ob pospeševanju naravnost za zmanjšanje počepa. Z obvodnimi ventili omogočajo tudi večstopenjsko blaženje.

V zadnjem delu hoda vzmetenja v izogib udarcu blažijo z večjo silo (ko gre bat mimo obvodnega ventila, se upor poveča), na drugi strani pa je ob negativni obremenitvi kolesa upočasnjen tudi odboj. Nove aluminijaste vzmetne roke hkrati dovoljujejo večji hod vzmetenja. Zadnja prema pa ima tudi Wattovo povezavo, ki v najbolj ekstremnih navpičnih položajih koles pomaga ohranjati njen bočni položaj v razmerju s karoserijo.

Brezkompromisno opremljen

Okrepili so sprednji del letvaste šasije, robustnejše je vpetje blažilcev, strukturno integriran je celo prostor za rezervno pnevmatiko, okoli C-stebrička in kesona je močnejša tudi karoserijska konstrukcija. Sprednji del podvozja je zaščiten z 2,3-milimetrskim jeklenim ščitnikom (ščiti radiator, diferencial, krmilni mehanizem, karter itd.), ki je skoraj dvakrat večji kot pri običajnem Rangerju, motor in reduktor sta še posebej zaščitena.

Pri plezanju in plazenju pomagajo tudi asistenčni sistemi, kot je tempomat za terensko vožnjo, ki voznika razbremeni dela s stopalko za plin in zavoro in mu omogoči, da se osredotoči na smer (do hitrosti 32 km/h). Tudi ob pomoči dobrega 360-stopinjskega sistema kamer (kar pride nadvse prav tudi pri parkiranju). Za plezanje po kamenju obstaja sicer ena od štirih voznih nastavitev za vožnjo po brezpotjih, preostale tri so pesek, blato in Baja.

Sedeti v Raptorju ni le esuvejevsko višje, ampak zares visoko. Tovornjaško visoko. Notranjost je prijetna, še vedno tudi dovolj robustna in kakovostno narejena. Vzdušje s pravo merico športnega pridiha mi je všeč. Malo rdečih poudarkov ni še nikoli škodilo. Morda se velik pokončen zaslon (12 palcev) na dotik v takšnem avtomobilu zdi celo nekoliko domišljava poteza.

A Fordov sistem (Sync 4, kot v Mustangu Mach-E) dobro deluje in zdi se mi fascinantno, da je takšen sistem v poltovornjakih sploh na voljo. Sicer pa ne zahteva intenzivnega privajanja in vmesnik ima smiselno strukturo, ni pa preveden v slovenščino. Upravljanje klimatske naprave ostaja na fizičnih stikalih. Vseeno pogrešam še fizično stikalo za vklop gretja sedežev, ker ga po navadi vklopim le na hitro. Ozvočenje znamke Bang & Olufsen z desetimi zvočniki je serijsko in zveni prepričljivo, čeprav ne najbolj čisto. Povsem esuvejevska raven udobja torej.

Tudi električno nastavljiv športni sedež je dober, udoben, bočna opora je dovolj temeljita. Zadaj je sicer manj prijetno sedeti, nekoliko kot v šolski klopi, ampak je mogoče shajati. Volan mi lepo sede v roko. Na njem so priročna stikala za posamične nastavitve blaženja, krmiljenja, izpušnega sistema in bližnjico R, pod katero si lahko te nastavitve shranite.

Kar je super, za vozne nastavitve se tako zaslona sploh ni treba dotikati. Z vrtljivim stikalom na sredinski konzoli izbiram skupne prednastavljene vozne nastavitve, vključena pa so še stikala za izbiro načina delovanja štirikolesnega pogona. Na sredini je tudi bližnjica za priklic nastavitev za vožnjo po brezpotjih. Prestavna ročka mi je všeč bolj od vrtljivih stikal menjalnika v drugih Fordih.

Pritisnem stikalo za zagon in takoj je jasno, da je tudi pod motornim pokrovom precej substance. Trilitrski šestvaljnik z dvojnim prisilnim polnjenjem zmore 215 kilovatov oziroma 292 konjskih moči ter 491 njutonmetrov največjega navora. Potem pa desetstopenjski samodejni menjalnik, računalniško upravljani reduktor ter diferenciala z mehansko zaporo na vsaki osi.

Ostaja le kanček grenkega priokusa. Zunaj Evrope ima motor namreč ohlapnejši povodec in zmore kar 302 kilovata moči ter 583 njutonmetrov navora. Verjetno veste, na koga morate usmeriti prst. Na izbiro je potem še dizelska izvedenka z dvolitrskim štirivaljnikom, ki je tudi nekoliko slabše opremljena, nima recimo sprednje diferencialne zapore.

V vožnji presenetljivo prilagodljiv in vsestranski

Seveda si okoli Ljubljane z Raptorjem nimam kaj veliko pomagati. Zato se odpravim v Zasavje, kjer imam nedokončane posle z zame posebno cesto. Zunaj je mokro, zato kar takoj preklopim v samodejni štirikolesni pogon, ki je v takšnem vremenu priporočljiva nastavitev, če zadka Raptorja ne želite loviti že skozi krožišča, in to pri povsem normalnih hitrostih. Pa saj ne, da ne bi bilo zabavno in v dovolj izkušenih rokah tudi predvidljivo. In mimogrede – Raptor je s svojimi dimenzijami v mestnem okolju kot slon v trgovini s porcelanom.

Serijsko ima nameščene mesnate terenske pnevmatike proizvajalca BF Goodrich na 17-palčnih platiščih. In te se vsaj v smislu hrupa na cesti presenetljivo dobro obnesejo. Vožnja je namreč tiha in civilizirana – tudi pri avtocestnih hitrostih. In izjemno udobna, kar me je res pozitivno presenetilo. Udobje je pravzaprav esuvejevsko (in še to med boljšimi), pelje se sproščeno, z manjšimi grbinami opravi z lahkoto, ne glede na hitrost (tudi visok presek pnevmatik naredi svoje), v vožnji čez večje neravnine je stabilen in spet – udoben. Kjer velikost ne pride več toliko do izraza, je izkušnja potem precej manj zahtevna. Udobno deluje tudi pogon.

Potem pa na zavito regionalko. Pa da vidimo! V počasnejše zavoje vstopam kot po jajcih – Raptor je seveda nagnjen k podkrmarjenju in nos začne hitro siliti iz ovinka –, kar mi zlasti v tem vremenu pusti možnosti za zabavo pri izhodu iz zavoja. A vedno vem, kaj se dogaja in da me ob zmernih pričakovanjih ne bo presenetil. Krmiljenje je pohvalno natančno, s solidnimi povratnimi občutki in pravo obtežitvijo.

Razlika v delovanju blaženja je med različnimi nastavitvami potem res izrazita. V načinu Sport se blažilci trudijo karoserijo obdržati pokonci in nadzor nagiba je še kar prepričljiv. Seveda je tega še vedno precej, a je dogajanje že skoraj tako komično predvidljivo, da to takoj razumem in posvojim kot del izkušnje. Izkušnja je v tem smislu pravzaprav posebna. Oprijema ni na pretek, a dovolj, ravnotežje skozi zavoje dobro ohranja in skozi tekoče zavoje od Litije proti Hrastniku naberem kar presenetljivo veliko hitrosti.

Z zavedanjem, da vozim poltovornjak, se 7,9 sekunde do stotice še vedno zdi impresiven podatek, ki dobi pomen šele takrat, ko občutiš dramatičnost, s katero se ta zver požene v dir. Motor in menjalnik sta dober par in slednji je vedno pripravljen ustreči, če motor že slučajno ni v idealnem območju vrtljajev, kar je malo verjetno.

Največji navor doseže pri 2300 vrtljajih. A Raptor se na cesti ne zdi zares hiter avtomobil in ob prehitevanju vseeno še enkrat pomislim na to, da tista dodatna moč izvedenk zunaj EU ne bi bila odveč. Zvok je všečen, čeprav na trenutke že preveč umeten, in tudi odločnosti, ki jo izpuh pokaže ob hladnem zagonu, potem več ne slišim.

Prvič z avtom po cesti, ki sem jo prehodil že neštetokrat

Ja, ta cesta, ki sem jo omenjal. Cesta na Kal. Po drugi svetovni vojni jo je pomagal kopati moj praded. Od malih nog sem jo prehodil že neštetokrat, a glede na njeno stanje mi še nikoli prišlo na pamet, da bi jo prevozil z avtomobilom. Vse do danes, torej. Vzdrževana je minimalno, ponekod je voda izdolbla že zelo globoke kanale. Domačini ji z razlogom rečejo Sahara. Za Raptorja pa mala malica. Nataknem sončna očala, Siri pa naročim predvajanje Danger Zone od Kennyja Logginsa. Pa saj poznate – tista akcijska »rokčina« iz filma Top Gun.

Prvi del ceste je še dokaj sveže splaniran in dovolj širok za igro s prenosom teže in izzivanjem zadka. Bolj za šalo kot zares prestavim v način Baja! Ta je namenjen hitri vožnji po brezpotjih in s tem aktiviram tudi sistem, ki ohranja pritisk v turbini še tri sekunde po popuščanju plina (enak sistem ima Focus ST). Ne želim pretiravati, ampak odpirajo se mi novi svetovi, tole je res zabavno. Nasmešek do ušes.

Najbolj razrite dele ceste Raptor potem enostavno preplava. Elegantno in lahkotno. A da ne bo pomote – hkrati imam ves čas občutek informiranosti in zanesljivega nadzora. Kako zasvajajoč je občutek, ko avto ni petičen ali izbirčen, kar se tiče vozne podlage, in me obenem spodbuja, da tam, kjer se to nikakor ne zdi razumno, peljem še hitreje. Res si želim, da ta cesta ne bi imela cilja … A jo bom pač prevozil še enkrat ... in za vsak slučaj še enkrat.

Ja, pri nas mu res hitro zmanjka prostora. Samo predstavljam si lahko, kako bi blestel v kakšni kalifornijski puščavi ali pa na makadamski avtocesti na zahodni obali Avstralije. Čeprav je zmogljiv, pa je Raptor zaradi svojih dimenzij in dolgega medosja sicer omejen pri kakšnih bolj specifičnih, počasnejših in tehničnih 'off-road' izzivih. Kakorkoli, naslednjih nekaj dni je bilo še precej zabavnih, ko sem izkoristil vsak obvoz po razmočenih travniških kolovozih in se moral enkrat v temi tudi že nekoliko manj brezskrbno izvleči iz blata.

In več blata je nabral, bolj je bil umazan, bolj mi je bil všeč. Njegova iskrenost, čeprav imam ves čas občutek, da v resnici želi drugam, me s strojem še kako poveže. Priznam. Če bi živel vsaj približno v pravem okolju, bi v svojem raciu nesmiselno iskal vsako najmanjšo šibkost za opravičevanje nakupa. Pa na koncu niti nimam občutka, da bi si s tem želel nahraniti svoj ego. Čar Raptorja je resničen. A vseeno prosim – odločitev sprejmite z merico razuma!

Preberite še:

Bo prenova tega Forda odnesla priljubljen motor?